»V pogovor privolim le, če bo moja zgodba anonimna. Nikakor ne želim, da bi me kdo prepoznal. Breme, ki ga nosim, je že tako dovolj težko. Ne bi prenesla, res ne,« pokima sogovornica in se zamišljeno zastrmi vame, kot bi se spraševala, ali mi resnično lahko zaupa. Seveda mi lahko, a v želodcu vseeno občutim tesnobo, saj se mi zdi, da bom z vprašanji v njej prebudila demone, pred katerimi je predolgo bežala. »Izpustili bova vse podrobnosti, za katere želiš, da ostanejo skrite. Tudi tvoje ime. Poimenovali te bova Tjaša, prav?«
Ženska bujnih kodrastih las kimaje povleče cigareto, ki jo je poprej živčno vrtela med prsti, in v zrak puhne bel oblak dima. Ko bi le lahko enako lahkotno odpihnila spomine, ki so ji z nežnih otroških lic izbrisali igriv nasmeh, pomislim. »Ja, pripovedovala bom o dogodku, ki sega v moje zgodnje otroštvo. Mogoče bo zame dobro, ko bom videla zgodbo na papirju in se še tako spoprijela s preteklostjo, zaradi katere sem pozneje v življenju imela veliko težav. Čeprav ne iščem izgovorov, da ne bo pomote. Vsak je odgovoren zase,« je v zadregi skomignila z rameni in z roko odstranila z obraza koder, s katerim se je poigral vetrič.
Izgovorov? To niso izgovori. Žalostno, a ko bi se vsaj desetina krivde pretakala tudi po žilah tistega, ki je nanjo položil svoje umazane roke! Bila je otrok, za božjo voljo! Naredili sva še zadnji požirek kave in zapustili ulično kavarno, ki nama je dajala zavetje za kratek klepet. Zgodbi, ki je zaznamovala njeno otroštvo, ne bom prisluhnila v utripu mestnega vrveža, podali sva se na sprehod v naravo, kjer sva ubirajoč korake po poteptani travi odkrivali plasti grenke preteklosti.
Prekletstvo spominov
Do kod sežejo vaši prvi spomini? Se spomnite svojih igrač, otroške postelje, prve skodelice, maminih uspavank? Koščki spominskega mozaika lahko segajo tja do tretjega, četrtega leta, pri nekaterih še dlje. Utrinki, ki jih odkrivamo med sprehajanjem po spominih, so pogosto dopolnjeni s podatki, ki so nam jih podali drugi, denimo s fotografijami in zgodbami o otroštvu. Kaj pa če pred očmi poplesujejo slike in občutki, o katerih se nismo nikoli z nikomer pogovarjali? Kaj pa če v spominskem filmu nastopajo ljudje, ki jih dobro poznamo, a se do nas vedejo drugače, tako zelo, da preblisk izzove silno slabost in skoraj otipljivo težo na prsih, zaradi katere se zdi, da se pljuča borijo za sleherni vdih? Potem je nekaj močno narobe, kajne? Tudi Tjaši se je zdelo tako, zato se je vračala v preteklost in iskala odgovore, vse dokler slike niso dobile take ostrine, da pogleda nanje ni več prenesla. A takrat je bilo že prepozno.
»Moji spomini segajo daleč v otroštvo, zdi se mi nenavadno, da se dogodkov tako jasno spomnim. Bolje bi bilo, da se jih ne bi. Če se ne bi pojavili, ne bi drezala vanje. Med terapijami sem jih skušala zložiti v smiselno časovno pasico, in kot kaže, se je vzorec ponavljal vsako poletje, ko sem bila več dni pri babici. Vsakokrat sva obiskali tudi njeno sestro in svaka, torej mamičino teto in strica. Moj prvi preblisk iz preteklosti je dogodek, ki se je pripetil na bližnjem bazenu. Sledijo še štirje mučni spomini, slutim pa, da jih je bilo še več,« razloži Tjaša in sede na leseno klop ob poti. Vem, da bova zdaj zabredli v blato, in sprašujem se, kako pred vas zložiti te stavke. Če primem vraga za roge, vam moram povedati, da je Tjašo pri štirih letih spolno zlorabil mamičin stric. Še bolj odvratno je, da se je slednje prvikrat zgodilo v javnosti in da je bila tako prestrašena, on pa tako vešč manipulativnih prijemov, da nihče ni opazil, kaj se dogaja.
Tjaša zatem predme nepričakovano razgrne zamisel, za katero čutim, da je najbolj prava. Tudi ona bi se rada izognila pripovedi z zornega kota odrasle osebe. Zapre oči, se skrije pred mojim pogledom in se kot deklica potopi v nočno moro. Dlani sklene v naročje, na telefonu prižgem snemalnik zvoka, iz njenih ust pa na plan privrejo spomini …
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 9., 27. februar, 2024.
