Simptomi namreč s starostjo ne izzvenijo, temveč se izražajo drugače – kot nenehen notranji nemir, impulzivno reagiranje, slabša čustvena regulacija, lahko se pojavijo tiki, kot je recimo vrtenje las med prsti, pravi Urška D. Petrič. Njenemu možu Mihaelu so ADHD namreč diagnosticirali pri enaintridesetih letih, potem ko je bil prav zaradi mnogih nesporazumov njun zakon že globoko v krizi. Ker je želela razumeti, kaj se mu dogaja, ter da bi znala reagirati, s tem živeti in da bi pomagala drugim odraslim z ADHD, se je v to motnjo poglobila.
Z ljudmi, ki imajo ADHD, ni prav nič narobe
Čeprav sta z možem Mihaelom skupaj že enajst let, Urška do epidemije koronavirusa ni opazila, da bi bil kakorkoli drugačen. Takrat pa je doživel ogromno življenjskih sprememb – vsi so ostali doma, zamenjal je službo, obenem pa sta dobila prvega otročka. Velike spremembe lahko poslabšajo simptome ADHD, kar se je pri Mihaelu tudi zgodilo. »Izgubljal je nadzor nad življenjem, postal je bolj vzkipljiv, pozabljiv, kopičili so se mu neplačani računi, lahko se je zgodil tako imenovani hiperfokus – da ga je določena stvar v službi tako prevzela, da je pozabil na čas, na to, da ima ženo, s katero je dogovorjen. (smeh) Lahko je zamudil tudi uro ali dve. Dokler nisva ugotovila, da ima ADHD, tega nisem mogla razumeti in me je zelo prizadelo,« razlaga Urška. »Eden od simptomov ADHD pri njem je bila tudi nespečnost, ki je pri ADHD-jevcih zelo pogosta. Zgodilo se je pa tudi, da določenih nalog v službi ni zmogel opraviti. Ko sem se v vse te težave bolj poglobila, se mi je potrdilo dejstvo, do katerega so prišli v eni izmed raziskav: da je pri ADHD ključen faktor pomanjkanje interesa. Ker ni interesa, ni pozornosti in človek ne more naprej.« Kriza v njunem zakonu se je zaradi vsega tega čedalje bolj poglabljala. »Podrla se je vsa organizacija v družini, ogromno stvari je naenkrat padlo name, pa še drugič sem bila noseča. Tipična dinamika v odnosu z ADHD-jevcem je namreč tudi, da tisti drugi prevzame vlogo starša, saj je prvi nezanesljiv. Kar naenkrat sem spoznala, da človeka, s katerim sem se poročila, ne prepoznam več.« Njun zakon se je tako znašel na robu. »Če ne bi bila drugič noseča, ne vem, ali bi najin odnos preživel,« je Urška iskrena. Poskušala sta ga reševati s terapevtom in takrat so se stvari počasi začele jasniti.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. št. 3., 16. januar, 2024.
