Jaka je bil že večkrat pri Blejski koči, ki stoji ob robu razgledne planine Lipanca nad Pokljuko, in je nad njo navdušen, zato me za prijetno reportažo, ki se je tam napovedovala, ni bilo treba preveč prepričevati. Naužila sva se svežega zraka, narave, lepih razgledov. In čeprav koča, kjer bi se pogrela s čim toplim za pod zob, tisti dan ni bila odprta, so naju ogrele zgodbe ljudi, ki sva jih srečevala na poti.
Že po nekaj minutah hoje sva srečala Martino in Daneta. Obiskovanje gora je za njiju način življenja. Do Pokljuke ni daleč, tale pot do Blejske koče je lahkotna, pa še snega sta si zaželela, sta povedala. Velikokrat si tudi med tednom vzameta kakšno dopoldne, da smukneta na hrib. Bolj gajstna pohodnica je Martina, je priznal Dane. Razen treh novih bivakov je ni planinske koče v Sloveniji, ki je ne bi obiskala.
Menda je bila na Triglavu kar osemdesetkrat, izvemo. V gorah, pravita, je čisto drugačna energija, otreseš se stresa, glava se spočije. Kako navdihujoče so v resnici, sta se prepričala, ko sta srečala ljudi brez rok, ki so šli na Triglav. Videla pa sta tudi junaka brez nog, ki je splezal na najvišjo slovensko goro. V hribih doživiš marsikaj, natreseta nama ogromno zgodb, a najbolj všeč nama je tista, ki se je pred časom zgodila v planinski koči Planika. »Mlad novopečeni par se je skupaj z drugimi stiskal na skupnih ležiščih. Ko je fant ocenil, da so že vsi zaspali, je začel punco nagovarjati, naj mu da. Punca se izmika, češ, gotovo vsi še ne spijo in bodo kaj slišali. A fant se ne da in čez nekaj časa poskusi znova. Takrat pa se z drugega konca sobe oglasi starejša gospa, naj pride k njej. 'Ti bom jaz dala, da bo prej mir,' mu zabrusi,« zgodbo povzame Dane. Skupaj se nasmejimo, si zaželimo lep dan in se poslovimo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1., 3. januar, 2024.
