Delo se začne drugi teden decembra s prvimi udarniškimi akcijami, ko brat Ksaver Babnik na pomoč pri prenašanju železnega ogrodja in desk za oder pokliče pet pomagačev. In prav to nas pričaka na glavnem oltarju cerkve Marijinega oznanjenja – s črno ponjavo prekrit oder, žleb za tekočo vodo, posoda za ribnik in velike korenine. Noben kos maha ni na svojem mestu, kaj šele ovčice. Jaslice nikakor niso postavljene v štirih dneh, temveč je za to potrebnih dobrih deset dni, saj je delo omejeno na približno tri ure na dan. Glavni del, ko bratu Ksaverju priskočijo na pomoč še umetniške duše – prijateljica slikarka s hčerko in še dva umetniško navdahnjena kuharja – se tako zgodi na tretji adventni vikend.
Dobri duh Ksaver.
Brat Ksaver Babnik je dobri duh frančiškanskih jaslic, te so njegova obveznost »za zraven«. Za obiskovalce so veliko veselje, zanj pa, je povsem iskren, tudi breme. Ni tako, da bi jih vse noči načrtoval, jih ima pa mnogo dni v mislih. »Razmišljam predvsem o tem, kakšna bo štal'ca, ki je v središču jaslic. Vsako leto poskušam narediti kaj drugačnega – predvsem se posvečam razmisleku o materialu, in letos bo štal'ca iz pšeničnega klasja in koruze. Pšenica je simbol evharistije, Jezusa. Koruzo sem pa nažel pri prijatelju, škofijskem kuharju Draganu, ki ima vrt na Viču. Proti jeseni se tako že vsaj malo ukvarjam tudi z jaslicami.« Za slamo mu ni treba skrbeti, saj jim jo podari kmetica, pri kateri frančiškani kupujejo zelenjavo. Ta simbioza traja že leta.
O palmah in puščavi
Vsaka rastlina v jaslicah ima svojo zgodbo: kaktusi, aloe, palme, praproti ... Zanje vse leto prav tako skrbi Ksaver. Z ljubeznijo do rož, ki jih goji na notranjem dvorišču oziroma vrtu (med Nazorjevo in Čopovo), sta ga okužili dve (zdaj že pokojni) sestri uršulinki. Podarili sta mu tudi ogromno rož. Na vse lončnice je čustveno navezan in mnogokatera dobi svoje mesto v jaslicah.
Najmarkantnejše so seveda štiri palme častitljive starosti, dve med njimi sta dosegli že 23 let (deblo pri korenini je debelo kot slonova noga) in za prenašanje enega lonca so potrebne tri osebe. »Izdatno jih gnojim, zato so tako lepe, dobil pa sem jih od gospe, za katero vsakodnevno skrbim – stara je 93 let. Vem, da jih bom enkrat moral posaditi v naravo in se ločiti od njih, a se še ne morem. Imam pa že njihove podmladke, a sem na te stare še tako zelo navezan …,« pripoveduje prijazni Ksaver Babnik, ki je v mladosti skupaj z bratom postavljal jaslice tudi doma, pred njima pa je za to skrbela njuna stara mama.
V mojem spominu je še posebej dobro zapisana tista postavitev frančiškanskih jaslic, ko so uprizorili veliko puščave s kamelami in beduinskimi šotori. »To pa je bila zamisel patra Tomaža, ki je bil takrat bogoslovec, zdaj je duhovnik v Novem mestu – imel je silno veselje z jaslicami. Takrat je predlagal puščavo in v eni od velikih trgovin z gradbenim materialom smo kupili mivko ter jo nato v sušilnici sušili. Bilo je zanimivo, a sestre, ki so takrat še bile pri nas, nad tem niso bile navdušene, saj je bilo tiste mivke povsod polno. Zdaj je puščava samo še majčken del jaslic, bolj simbolično. Največkrat postavim klasične jaslice – to ljudje pričakujejo in imajo radi,« pripoveduje Ksaver, medtem ko mu sledimo po stopnicah v skladišče po figure.
Kruta resnica
Potem ko preverimo, da so figure še v dobrem stanju, in še posebej občudujemo tiste lesene, nam Ksaver zaupa, zakaj ni preveč navdušen nad pretiranim ukvarjanjem z jaslicami.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, 51, 18. december, 2023.
