Kam so se torej skrili škrati? Niso se skrili, tam so, v Dolenjskem muzeju. Ni velika razstava, razumete, nima veliko eksponatov, vse skupaj je brez prerivanja umeščeno v eno samo sobo, ampak je soba, za katero si moraš vzeti čas – ker je zanimiva razstava, zastavljena tako, da zaposli velike in male, vsi o škratih izvedo več, kot so kdaj mislili, da se da izvedeti. Veliki imajo panoje z informacijami in QR-kodami, ki na zahtevo pričarajo videovsebine, pa posnete pripovedi skoraj petdesetih zgodb, mali ljudje so pa medtem zaposleni z izzivom, kako postati škratov pomočnik. In oboji dahnejo osupel aaaaah!, ko v sobi ugasnejo luči in se pokažejo svetleče stopinje škrateljnov … Kakšna sreča, pravi Alenka, da imamo v hiši oblikovalko Majo Rudolf Markovič, »že med raziskavo je spremljala, kaj delam. Vedela je, o čem razmišljam, in si je že lahko predstavljala razstavo. Ta nikakor ni taka, kakršno sem si zamišljala – je pa točno taka, kakršno sem hotela. Malo čarobna, je nekaj narave, pa veliko pedagoških aktivnosti.«
Razstava, odprta od srede septembra, je že zaživela svoje življenje: »Postaviš razstavo, potem pa pridejo obiskovalci in ti začnejo nositi stvari, pa zgodbe pripovedovati, in to je tisto bogastvo etnološkega dela,« se široko smeje kustosinja. Pojavljajo se novi in novi sogovorniki, »jaz to gradivo potem zabeležim, dokumentiram, pa bo mogoče enkrat v prihodnosti še kakšna malo bolj razširjena raziskava … Bomo videli. Pravijo, da če se s škrati enkrat ukvarjaš, moraš potem nehati.« Ampak bom zmeraj pozorna na škrate, doda kljubovalno. »Ko nekaj raziskuješ, se ti tisto potem povsod prikazuje, tudi ko nisi v službi.«
To je bilo narejeno
Etnologi so malo kot novinarji, hodijo okrog in nabirajo zgodbe. Me je pa vedno zanimalo, kako jih najdejo – kar pridejo v kakšno vas, potrkajo na vrata in rečejo, mi poveste zgodbo? »Kot študentka sem mogoče res tako počela,« odgovarja Alenka, » ko si pa v neki instituciji, se moraš pa kar malo bolj organizirati. In si rečeš, aha, zdajle grem pa v to dolino, vem, da je tam neka starejša gospa, in že prej poizvem, kdo jo pozna, da me že malo napove, potem pa pridem in se pogovarjam. Povedo mi tudi za druge ljudi, ki bi znali še kaj povedati o temi. Seveda pa se je treba pred odhodom na teren dobro pripraviti.«
In ljudje govorijo, ampak ne o vsem, ne naglas, pri kakšnih temah je bolje biti majčkeno previden. »Zgodi se, da sedita mož in žena drug zraven drugega, pa žena tako od strani pogleda moža in reče, 'ja, ampak ena je pa bila čarovnica in nismo smeli nikoli ta mladih pujskov pokazati, ker potem so nehali rasti in so se nehali rediti'. Imaš pa tudi takšne, o katerih se sploh ne sme govoriti. Povejo že, ampak potihem. 'To moraš na miru pustiti.' Posebno če gre za zgodbe o čarovnicah.« Coprnice očitno še niso stvar preteklosti, še vedno so tu, med nami. Ne rečejo jim čarovnice, ne naravnost, »ampak so, in ljudje rečejo, 'to je bilo narejeno. Da je prašiček nehal jesti, to je bilo narejeno'. Potem je treba po navodilih storiti določene stvari, da ni več 'narejeno'. Na primer tri dni zaporedoma mora gospodinja ob istem času iti v hlev k prašičem, poklekniti, v žareče oglje dati nekaj, kar je dal coprnik, in moliti. Pa ponavadi se takrat ne smeš z nikomer pogovarjati, velikokrat pride ravno takrat čarovnica mimo, pa te pozdravi, in ker si ji odzdravil, ta urok ne bo več veljal.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 21. november, 2023.
