Prispeli smo na dan, ko se je na Islandiji začelo poletje – takrat je bil to 21. april, sicer pa se za prvi poletni dan šteje prvi četrtek po 18. aprilu. Pričakala sta nas sicer hladno, a sončno vreme in pokrajina, ki še najbolj spominja na Mars: ravnina s štrlečimi črnimi skalami, do koder seže oko, zatem pa višji, prav tako črni vrhovi, za katere se je izkazalo, da so speči vulkani. Prva stvar, ki jo opaziš, še posebej če prihajaš iz tako zelene dežele, kot je naša, je, da ni nikjer niti enega drevesa. Prvi naseljenci, Vikingi seve, so namreč v boju za preživetje posekali vsa drevesa in ta zaradi erozije niso nikoli več zrasla nazaj v taki meri, da bi se opazilo. Islandci si prizadevajo otok ponovno pogozditi, a njihov trud je bolj ali manj neuspešen zaradi neusmiljenih razmer – mraza in teme, ki tu prevladuje večino leta, ter nerodovitnih tal, ki jih večinoma sestavljajo ostanki lave. Edina rastlina, ki tu uspeva, je azurna pšenica (Leymus arenarius), ki se uspešno upira izmikajočemu se pesku na islandskih tleh in poleti daje Islandiji tisti zeleni videz, ki ga poznamo s fotografij in iz filmov.
Ladja duhov in Vikingi
Naša avantura se je začela že prvi dan z obiskom vasice Hafnir s komaj 109 prebivalci, a zelo pomembno zgodovino. Prav tu naj bi se izkrcali in naselili čisto prvi Vikingi. Pa še ena zanimivost je povezana s to vasico: leta 1881 je tu nasedla ameriška ladja Jamestown – brez posadke, a polna lesa. Ladja duhov, tako rekoč. Prebivalci Hafnirja so se neizmerno razveselili neprecenljivega tovora ter so veselo gradili, kurili in trgovali z njim. Ogromno sidro s te ladje je v spomin na ta dogodek razstavljeno sredi vasice. Nedaleč stran na polotoku Reykjanes je še en poseben kraj, ki se ga splača obiskati: Miðlina. To je edino mesto na svetu, kjer najdaljši gorski greben na planetu, ki se razteza od Arktike do Antarktike, ni pod morsko gladino. In tukaj se lahko sprehodiš med dvema tektonskima ploščama, ki delita Severno Ameriko in Evropo, kar je naravnost osupljivo!
Nevarne črne plaže
Islandci so ves čas pripravljeni na ponoven izbruh vulkana. Nazadnje se je pripetil pred dvanajstimi leti v vasici Eyjafjallajökull, ko je vulkan oziroma njegov pepelnati oblak popolnoma ohromil letalski promet v kar 20 evropskih državah in prisilno prizemljil skoraj deset milijonov potnikov, vključno z vsemi, ki so bili v tistem času na Islandiji. To je še en dokaz, kako nepredvidljivo je življenje tu: v enem trenutku občuduješ največji slap, v drugem že lahko bežiš pred vročo lavo!
Sicer pa so Islandci kot narod do določene mere zadržani, a nadvse prijazni in predvsem zelo radovedni. Njihovo zanimanje za to, od kod prihajaš, je pristno, kar je razumljivo, saj so tako rekoč odrezani od preostalega sveta. Prvi turisti so v deželo ledu in ognja namreč začeli prihajati precej pozno, pred kakšnimi 15 leti, danes pa je to ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij predvsem zaradi divje, neokrnjene narave. In tu imaš res kaj videti: gejzirji, vulkani, ledeniki in ledeniška jezera, severni sij, prekrasna žveplova polja, geotermalni vrelci, dih jemajoči slapovi ter neskončne mavrice te spremljajo vso pot po tako imenovani južni avanturi in zlatem trikotniku. Potem so tu še Atlantski ocean in neskončno lepe, a skrajno nevarne črne plaže, kjer te v trenutku nepazljivosti lahko morski valovi, ki z vso močjo pripotujejo z Antarktike, preprosto odnesejo in se nikoli več ne vrneš – opozorilne table, postavljene pred vstopom na plažo, pričajo o kar nekaj takih dogodkih.
Brez vojske, a z veliko kriminalkami. Ni nenavadno, da je na Islandiji branje knjig še vedno najbolj priljubljeno preživljanje prostega časa. In ne samo to: vsak peti Islandec napiše knjigo – ne katerokoli, večinoma so to kriminalke, kar je za deželo brez kriminala precej nenavadno. Islandija niti vojske nima (so sicer člani Nata, a ne tudi Evropske unije), in čeprav ima skoraj vsak tretji Islandec puško, nikoli ne beremo o pokolih v tamkajšnjih šolah. Če kaj, Islandci spoštujejo pravila in se držijo zakonov. Na večini cest je omejitev hitrosti 50 km/h, saj so prometne nesreče v pokrajini, polni kamnov, lahko usodne in reševanje precej zahtevno. Kazni so visoke, celo za njihov standard, zato si kršenje predpisov redkokdo privošči, pa še ta je ponavadi pod vplivom alkohola. Tu ni potrebe po zaklepanju vrat ali čuvanju osebnih predmetov – razume se, da ti nihče ne bo ničesar ukradel, njihov standard je namreč eden najvišjih v Evropi. Povprečna mesečna plača je kar 3.000 evrov, kar obenem pomeni, da so tudi cene precej zasoljene. Njihova valuta je islandska krona, ki pa je ne boste prav pogosto videli, saj se tu vse, tudi najmanjši zneski, plačuje s karticami.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 7. november 2023.
