Majhna skupnost je Idrijski Log, samo petintrideset hiš. Ampak prednost majhnih skupnosti je to, da so zelo povezane. V Idrijskem Logu, mi povejo, skupaj počnejo vse mogoče. In za prireditev, kot je bilo trenje lanu prejšnjo nedeljo, so prigrizke napekli v vsej vasi, travnik je pa posodil Miha Tominec na svoji kmetiji. Malo so bile zaskrbljene lanene ženske, kot si pravijo, bo sploh kdo prišel? Res je bila krasna, sončna zgodnjejesenska nedelja, toda prireditve zaradi covida niso imeli že štiri leta, spletne strani tudi nimajo (»Ni denarja,« vzdihnejo), bodo gostje prišli?
Prišli so. Ne v nepreglednem številu, a sredi popoldneva je bilo improvizirano parkirišče polno, na travniku se je trlo ljudi, eni so posedali na z blagom pregrnjenih balah sena, ki so služile za klopi, drugi so se zgrinjali okrog mize s prigrizki, tretji so pozorno opazovali različne postaje pri predelavi lanenih bilk v blago, ki ga poznamo kot laneno platno.
Od kdaj je v teh krajih lan, sprašujem, pa mi odgovarjajo, od vekomaj. (Pridelovanje lanu je starejše od pisave, ste vedeli? Najmanj 30.000 let. Gojili so ga že stari Egipčani.) Samo potem so, kot povsod drugod, konfekcijska oblačila postala zelo poceni in zamudna, naporna, delovno intenzivna pridelava lanu je postala nepotrebna. Polja modrih lanenih cvetov okrog Idrijskega Loga so izginila …
Vendar konec je srečen ...
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 10. oktober, 2023.
