V Sloveniji verjetno ni nikogar, ki ne bi poznal ansambla bratov Avsenik in njihove slavne pesmi Tam, kjer murke cveto, ki jo je prva, leta 1956, zapela 19-letna Marija Ahačič, takrat študentka akademije za glasbo. »Čeprav sem bila še zelo mlada, sem že žela uspehe na glasbenem področju. Lahko bi rekla, da sem bila takrat res poznana, saj so bile Murke Avsenikov prvi pevski hit.« Vse to je zavrgla in šla za ljubeznijo svojega življenja v Kanado. Tam si je zgradila novo, drugačno kariero. Zaradi neizmernega domotožja je postala glas Slovencev v Kanadi, na kar je neizmerno ponosna. Na slovensko skupnost je že leta 1962, dve leti po selitvi, opozorila s slovensko skladbo, s katero je nastopila na kanadski televiziji in za izvedbo prejela prvo nagrado. Pred 32 leti je ustanovila Dekliško vokalno skupino Plamen, ta se je kasneje preimenovala v Vokalno skupino Plamen, in dala pobudo za ustanovitev radijske oddaje Glas kanadskih Slovencev. Bila je njena prva odgovorna urednica in novinarka. Napisala je tudi pet knjig: dve biografiji kanadskih Slovencev, zgodbo svoje družine, svojo biografijo in knjigo o vokalni skupini Plamen, ter izdala dve gramofonski plošči. Danes 86-letna, zelo vitalna gospa zadnjih 47 let živi razpeta med Kanado in Slovenijo.
Vsega je bila »kriva« ljubezen
Ko je 19-letna Marija v Petričku, nekdaj najpopularnejši ljubljanski kavarni, spoznala Petra Pollaka, je vedela, da je našla ljubezen svojega življenja. Čez osem mesecev sta bila poročena, pri 21 pa je rodila prvo hčer. »Ker Peter v takratni Jugoslaviji – bil je sin nekdanjih premožnih tovarnarjev – ni videl prihodnosti, se je odločil, da se je najbolje preseliti v Kanado, kjer je že živel njegov starejši brat. Odpotoval je prvi, saj oba hkrati nisva mogla dobiti vizuma.« Ko ga je dobila še Marija, ni nikomur povedala, da odhaja, le staršem. »Oče mi je v solzah rekel, da mu je hudo, ker me verjetno vidi zadnjič. Takrat sem mu obljubila, da se bomo še videli, saj nameravam domov prihajati vsako leto.« Obljubo je držala. »Ko je čez šest let prišla amnestija, sem se vrnila prvič. Odtlej v Slovenijo pridem vsako leto, včasih tudi po večkrat. Teh šest let, ko nisem smela domov, pa je v mojem spominu ostalo kot eno najtežjih obdobij mojega življenja. Grozno domotožje sem imela.« Drugo, še težje obdobje jo je doletelo, ko je pri 56 letih postala vdova. »Pred depresijo so me rešila moje plamenke, dve leti pred Petrovo smrtjo sem namreč ustanovila vokalno skupino.«
Pogoj: slovenske korenine
Štiri dekleta, ki so plesale v društvu Nagelj, so prišle k Mariji in jo prosile, da jih nauči peti. »In tako se je začelo. Na začetku, ko je bilo deklet malo, smo vadile kar pri nas doma. Moj mož jih je klical cvilčki, ker niso dobro pele.« Marija je kljub neubranemu petju v njih videla potencial. Zdaj ena od prvih pevk, gospa Sabina, počasi postaja Marijina pomočnica. »Sabina je bila edina, ki se je priključila zboru in znala slovensko. Poleg Sabine je še pet pevk, ki so z mano že vseh 32 let. Vesela sem, da dobivamo tudi podmladek. Pogoj, da lahko pojejo v mojem zboru, je, da imajo vsaj po eni strani slovenske korenine. Od tega ne odstopam.« Marija je še posebej ponosna na njihov prvi javni nastop. »Bilo je 15. januarja 1992, ko je Kanada priznala Slovenijo. Pele smo pred nabito polno dvorano. Bilo je veličastno. Vsi pomembni Slovenci so prišli. Pokojni kardinal Ambrožič mi je takrat rekel, da je bilo poslušati slovenske ljudske pesmi nekaj najlepšega, s čimer smo lahko proslavili ta dan. Dve leti pozneje pa smo imele že devet koncertov v Sloveniji, prvega junija, osem mesecev po smrti mojega moža.« Delo s pevskim zborom jo je držalo pokonci in ji pomagalo premagovati žalost po moževi smrti. »Imela sem izrednega moža, ki je bil tudi moj najboljši prijatelj. Ves čas mi je stal ob strani.«
Kako pevke, ki ne govorijo slovensko, vendar nauči izgovorjave in doživetega petja? »Vilko Avsenik mi je nekoč dejal: 'Marija, za dobre pevce velja, da 80 odstotkov predstavlja njihovo srce, 10 odstotkov dober glas in le 10 odstotkov intonacija. Če poješ iz srca, ti bodo ljudje oprostili, tudi če se kdaj zmotiš.' In to petje iz srca je tisto, kar ljudje pri mojih dekletih začutijo. Res pa je tudi, da zelo veliko vadimo, sploh pri izgovorjavi jim ne popuščam.«
Iz Slovenije z dvema kovčkoma
Prva leta v Kanadi za družino Pollak niso bila rožnata in Marija je prijela za vsako delo: od likanja za gospo, ki jim je oddala prvo stanovanje, do šivanja. Šivati je začela, ko ji je neka gospa podarila staro singerico na pedala. Želela je namreč, da bi bila njena hči lepo oblečena. Ko se je izmojstrila, je začela šivati še zase. Usoda ji je namenila, da je prav s šivanjem pomagala družini do večjih prihodkov. »V eno od trgovin, kjer so prodajali šivalne stroje Singer, sem nosila oblačila, da so mi izdelali gumbnice. Ob priliki sem jih vprašala, ali bi se pri njih našlo kakšno delo zame v Montrealu, kamor smo se nameravali preseliti zaradi moževega študija.« Čez nekaj mesecev, ko je na to že pozabila, so jo poklicali iz podjetja in ji ponudili sodelovanje. Začela je kot prodajalka šivalnih strojev in napredovala v učiteljico. »Ko je mož doštudiral – postal je magister kemije in dobil dobro plačano službo – mi ni bilo treba več delati. Potem pa me je mama hčerine sošolke prosila za pomoč pri šivanju. Ko je moje delo videl njen mož, glavni organizator izobraževanja za večerne šole šivanja v Montrealu, mi je nemudoma ponudil službo. Najprej sem odklonila, nato pa sprejela, saj sem izračunala, da mi bo ta denar omogočil večkrat obiskati Slovenijo.« V poučevanju je zelo uživala. »Učila sem v revnejšem predelu Montreala, kjer so ženske hrepenele po znanju, saj so vedele, da si bodo tako izboljšale življenje. Nikoli nisem imela tako dobrih učenk kot takrat, odlično smo se razumele.« Učila je kar nekaj let, celo moško krojenje na univerzi, dokler se družina ni preselila v Toronto. Vmes se je pri 37 letih vpisala še na prestižno univerzo Mc Gill, kjer je magistriral njen mož. V treh letih je uspešno diplomirala iz likovne pedagogike. »Ker mi v Ljubljani ni uspelo diplomirati, preveč sem bila angažirana s petjem pri Avsenikih, sem si rekla, da brez diplome pa ne bom ostala. Ko je študiral moj mož, sem ga finančno podpirala, sedaj naj pa še on mene,« pove v smehu.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 38, 19. september, 2023.
