Nisem jokala za bučkami, paradižnikom, vrtnicami in solato, tudi razdejani sončni kolektorji, poškodovana streha in vdolbine na avtu me niso spravili v depresijo. Vse to bomo že nekako popravili in nadomestili. V obup me spravljajo prizori z drugih koncev Slovenije, kjer so ostali ljudje brez vsega, sredi mulja, polnega težkih kovin, in s krediti, ki še niso odplačani, dom pa je v razsulu. Kako se znajdejo v nenehnem stresu, kdo jim ponudi ramo, ko pa so v soseščini vsi podobno ranjeni? Klinični psihologi in psihiatri, na katere je treba čakati leto, dve, tri, da prideš na vrsto?
Pretiravam? Nikakor. Letos sem iskala za sorodnika zanesljivega terapevta, samoplačniškega seveda, in odgovor je bil, da bi morala pri znani strokovnjakinji čakati tri mesece in vnaprej plačati 140 evrov za terapijo. Na koncu sem našla nekoga cenejšega (sto evrov) in kakšen mesec bolj zgodaj. Celo v sodnih sporih država nudi pro bono odvetnike, če so toženci in tožniki v socialni stiski, v duševnih stiskah pa ni milosti. Usmilijo se te le, če je tako hudo, da pristaneš na psihiatrični urgenci. V državi sicer cveti psihoterapevtski trg, kjer najdeš vse mogoče – od zelo resnih terapevtov priznanih šol in usmeritev pa do amaterjev, ki se izobražujejo iz knjig in na vikend tečajih. Na ministrstvu za zdravje pripravljajo zakon o psihoterapiji, ki je povzročil vihar, še preden je osnutek sploh predstavljen javnosti. Nedavni intervju na nacionalki, v katerem je predsednica zbornice kliničnih psihologov nekajkrat poudarila, da psihoterapija ni poklic, ampak dejavnost, ki jo lahko opravljajo le psihiatri in klinični psihologi, je povzročil hude reakcije med tako imenovanimi »psihoamaterji«, med njimi so celo psihiatri, ki imajo svoje ustanove. Red je treba narediti, kar pa ne pomeni, da so eni edino zveličavni, vsi drugi pa šarlatani. Sledili bomo, kako se bo ta boj odvijal, in medtem (ne)strpno spraševali, kdo hudiča nam bo pomagal, če se nam v duševnosti zatakne, visoko usposobljeni uradni strokovnjaki pa ne bodo dostopni niti za denar. Veliko denarja.
Ne znam si predstavljati, kako preživijo naš zdravstveni sistem ljudje, ki živijo iz rok v usta. Zdravnik napiše napotnico za dermatologa, gre za akutno vnetje velike površine kože, na vrsto prideš sredi decembra, pravijo v ambulanti. Nakar seveda izpljuneš tistih 80 evrov, dermatologinja, ki te sprejme naslednji teden, od daleč pogleda, kaj je, in napiše beli recept za mazilo, ki ne pomaga. Čez dva meseca se spet oglasiš pri njej (80 evrov), spet pogleda od daleč, grunta, da je morda alergija, na misel ji ne pride, da bi te poslala na kakšno testiranje, napiše beli recept, ki ga pozabi poštempljati – in adijo. Zdaj je september in morda bo mazilo do decembra, ko bi prišla na vrsto pri isti dermatologinji na zdravstveno zavarovanje, ki ga plačujem že zelo dolgo, pokazalo kakšne učinke. Razumete?
Ne gre namreč le za to, ali bo kdo skrbel za naše duševno zdravje, ampak za zdravje nasploh. Kako lahko hodiš naokoli nasmejan in z jasno glavo, ko pa ti je osebni zdravnik namignil, da imaš raka na nosu, specialist pa te sprejme čez osem mesecev?! Zgodilo se je znanki in odtlej je nenehno pred ogledalom, če ni doma, pa se kar naprej otipava po nosu in preverja, ali je še vse na mestu. Nos pogosto nastopa tudi v njenih sanjah, če sploh lahko spi. Kam torej sodi njen problem, med duševne ali telesne težave?
Letos se nam je zgodilo že toliko bolečih reči, da je vprašanje, kolikšen del nacije je sploh še pri sebi. Če nas ne bodo zalile naslednje poplave, ki so običajno najhujše jeseni, nas bo morda presenetil nov virus ali kaj drugega. Možnosti za skrb in slabo voljo je nešteto. Končno smo se (vsaj nekateri) sprijaznili, da so duševne težave nekaj normalnega in da je pač treba poiskati pomoč, ko si v stiski. Problem je le, kje, kdaj (in po čem) jo bomo dobili. In kako učinkovita bo.
