Miki je dolgoletni nepogrešljivi član glasbene skupine Victory, ki zadnji dve leti svoje avtorske pesmi poslušalcem predstavlja tudi kot solist. Njegova dobra volja je nalezljiva. Ob sebi ima vedno dve. Kitaro in Petro. Petra ni ljubosumne sorte, Miki bi pa lahko bil. Njegova lepa Petra največkrat požanje celo več pozornosti kot on s svojo kitaro, ampak v tridesetih letih sta se naučila, kako živeti in predvsem preživeti. Ne zapletata si že tako zapletenega življenja. Včasih samo pesem ni dovolj. Tudi samo ljubezen ne. Rešitev sta našla v tem, da iščeta lepo. Ostajata si zvesta, najprej sebi in potem drug drugemu. In šele potem se vse zgodi točno tako, kot se mora. Tudi parkirišče ju vedno čaka, ker je vera močna.
Ta zelena dežela
Srečali smo se v času, ko je Slovenija stopila skupaj, obula škornje in kljub tragediji ostala optimistična. Oba vesta, kako je, če je človek pred tem, da izgubi vse. Vse materialno. Vesta tudi, kaj ostane. Pisalo se je leto 2016, ko ju je presenetila novica, da sta lahko čez noč ob svojo hišo in vse, kar sta pridelala, zaradi neke stare tožbe prednikov, za katero sploh vedela nista, ampak prvo, na kar sta pomislila ob tem, da bo njuna družina brez strehe nad glavo, je bilo, da je pomembno, da so zdravi in skupaj. »Bomo šli pa v najem,« je rešitev hitro poiskala Petra. Ko sem ju vprašala, kaj je tisto vezivo, ki ju drži skupaj, je Miki rekel prav to: brodolomi, ki sta jih preživela skupaj. »In po tem, ko veš, da greš lahko čez hude viharje, ko celo nasedeš, so nevihte zanemarljive.« Ne komplicirata v življenju, ne zapravljata moči za stvari, na katere ne moreta vplivati, kar pa ne pomeni, da se ju krivice ne dotaknejo. Mikija, ki preživlja svojo družino s petjem, se seveda dotakne, ko se mu ukaže, da ne bo smel peti, ali da bo lahko pel samo dobrodelno, ali pa da bo ta in ta dan moral biti na prisilnem dopustu kot vsi, ki imajo varne službe, da bo z njimi solidaren. Čas korone, ko je vse zastalo, ko ni bilo koncertov, je bil usoden tudi za njegovo glasbeno pot. Po tridesetih letih sodelovanja z eno najprepoznavnejših slovenskih glasbenih zasedb, skupino Victory, je začel uresničevati svoje želje. Začel je peti po svoje. Na svoje. In občinstvo ga je vzljubilo. Ker je pel iz srca. O ljubezni seveda. Do nje, njegove Petre. In o drugih vrstah ljubezni, do očeta, družine. Mnogo let pred tem pa je utrl pot ljubezni do naše zelene dežele. Pesem se mu je utrnila, ko sta se s Petro vračala s potovanja po tujih deželah. Postala je tako rekoč zimzelena. »Ta zelena dežela me prevzame …«
Najlepše, kar se jima je zgodilo, sta otroka
Vozimo se v družinskem avtu v času gneče nekje v bližini Trsta. Voznik je Mikijev dolgoletni prijatelj, precej nestrpen v iskanju prostega parkirnega mesta. Za stvari, ki jih ne moreta spremeniti, na katere ne moreta vplivati, ne zapravljata energije. Verjameta, da bosta našla prosto mesto, četudi je parkirišče polno. Vedno se pojavi priložnost, ko jo najmanj pričakujeta, da stlačita noter svoj avto ... v prenesenem pomenu pa še kaj. To mi je všeč in to je lepa skupna lastnost, ki ju veže. Tudi načrtujeta ne preveč vnaprej, bolj iz dneva v dan, in se veselita vsega, kar prinesejo trenutki. In to, da sta v Trstu, na njuni ljubi plaži na Barkovljah, je zanju sveto in si ne dovolita, da bi to kdorkoli umazal. To je še eno vezivo, ki jima pomaga, da sta skupaj toliko let. Ne še trideset, ampak ni daleč. Ko Mikija vprašam, kaj je tisto najlepše, kar se jima je zgodilo skupaj, je hiter in skrivnosten v odgovoru: »Zgodilo se je enkrat tik pred špilom na Baču v domači garsonjeri, pa enkrat nekje na Cipru.« Rebus reši kar sam. »Po devetih mesecih se je obakrat rodil čudež. Prvemu je ime Mark, drugemu pa Tia.« Njuna otroka. Vezivo, ki je močno in zdravo, ampak Petra mi pove, da če bi bilo to edino, kar ju veže, ne bi ostala skupaj. »Samo zaradi otrok, in če vse drugo ne bi štimalo, ne bi ostala. Otroci bi to čutili in zanje ne bi bilo dobro.« Slovenski mediji pogosto poročajo o njuni zakonski sreči, pa o Petrini lepoti, pa kako skriva leta, ki jih nosi, pa o Mikijevem večnem boju s kilogram. Miki ne bi imel nič proti, če bi več pisali o pesmih, ki jih ustvarja, čeprav se (v zadnjem času pa sploh, ko se toliko medijsko prepoznavnih parov razhaja) zaveda, da je ta njuna srečna zveza in lepa Petra to, kar ljudi pritegne. In potem pridejo na vrsto pesmi.
Pesmi ljubezni, ki razkrivajo več od smeha
Nekako vesta, kaj imajo ljudje radi. In to dajeta. Nasmehe. Prijaznost. Lepe reči. Mimogrede, Miki je vedno lepo »ogvantan«. Za to poskrbi Petra, estetka. Nekdaj je delala kot make up artistka, pa frizerka, stilistka, zdaj se v Nami ukvarja z modo, izbira oblačila izbranih blagovnih znamk za zahtevnejše kupce. Vedno jo je lepo pogledati. Na njej se oči spočijejo, rečejo mnogi. Tudi Mikijeve že toliko let. In ne moti ga, da jo gledajo drugi moški, kot Petre ne moti, če se Miki pogovarja z drugimi ženskami. »Ma naj laja, mene to res ne moti.« Kako je lahko tako zelo prepričana o njem, nič ljubosumna, čeprav njen Miki celo v pesmih priznava, da je »tuje ženske v zvezde koval« (Ta zelena dežela). Ugotovimo, da zato, ker sama ni ranjena. Ker ne dvomi o sebi. Ker je že od najstniških let prisotna v šovbiznisu in ve, da to sodi zraven. »Nimam v sebi, da bi bila ljubosumna.« Rada ga posluša. Njegove pesmi. Mu svetuje. Ga neguje. Skrbi zanj, se bori z njim z odvečnimi kilogrami. Skupaj sta. Tudi ko se pogovarjamo, mu s svojimi skrbno negovanimi rokami z neko posebno nežnostjo popravlja pričesko, ga poboža, mu popivna pot. In on ji je za to hvaležen. »Vedno se rad vrnem k njej domov,« se pošali. Ni pa Miki samo štoser, zabavljač, performer, cirkusant v suknjičih žive barve. Hvaležnost Petri izrazi v pesmih. Res smo sicer kar dolgo čakali na to. S pesmijo Ostala si ti smo dočakali tudi videospot, v katerem spoznamo Petro in njuna otroka. To je bil en tak poklon hvaležnosti, kot se šika za umetnika Mikijevega kova. »Kaj bi bil brez tebe, še sam ne vem. Bil bi le človek povsem zgubljen.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
