Več kot 30 se nas je odzvalo na poziv Sanje Lončar v skupini Samooskrbni.net, Marjana Kogelnika iz Oskrbovalnice in Irene Rotar iz Eko civilne iniciative, naj prihitimo na pomoč kmetiji Habjan iz Zagrada pri Celju. Bil je zadnji čas, da se z razmočenih njiv, ki so jih že dlje namakali nalivi, ročno pobere česen, čebulo in šalotko. Kazalo je, da bo v četrtek vsaj nekaj ur brez dežja, in do srede zvečer smo čakali Marjanovo sporočilo, ali se naslednje jutro res dobimo na njivah v Dobrovi. A nenehni nalivi in nepobrane poljščine na polju niso bile največja tragedija, ki je doletela kmetijo. Pred kratkim je namreč gospodarja Branka med pospravljanjem po neurju doletela nesreča, porezal se je po roki in kljub oskrbi na urgenci pozneje dobil sepso, padel v komo in umrl. V takih težkih trenutkih za družino je bila pomoč dobrih 30 parov rok še kako dobrodošla in tolažilna.
Največ je prišlo domačinov, nekaj nas je bilo tudi z drugih koncev Slovenije – družin z otroki, posameznikov, parov. S hvaležnostjo v očeh nas je pričakal Tomaž Habjan in nam zaupal, da bo najbrž moral zaradi očetove smrti zmanjšati dejavnosti na kmetiji, ker sam ne zmore vsega. »Letos je za pridelavo zelenjave zelo težka sezona, poleg tega nismo uspeli dobiti dodatne delovne sile, zdaj pa je zelenjava že čez tehnološko zrelost in jo je nujno treba pobrati. Za en del pridelkov je sicer zaradi toliko vlage že prepozno in bo tako zgolj za lastno uporabo.« Ob tem je pokazal na njivo česna, na katero nas je najprej popeljal in kjer je, da bi imeli vsaj malo lažje delo, zoral nekaj brazd. Kljub temu smo morali marsikatero glavico česna v blatnih brazdah najprej najti – pri tem so pridno pomagali tudi otroci – in potem izluščiti iz velikih kep mokre zemlje. Razpoloženje je bilo optimistično, delo pa zamudno, zato smo se čez kakšno uro odpravili na njivo s šalotko, ki jo je bilo še bolj nujno pobrati. S trudom izkopani česen pa nam je, poleg sicer obljubljene desetinke, podaril.
Lani suša, letos moča
Kot je povedal Tomaž Habjan, je bila lani na tem območju huda suša, zato so letos, da bi zaščitili pridelek, po njivi razprostrli črno plastično folijo in v odprtine v njej posadili šalotko. Pa se je zaradi ogromnih količin dežja obrnilo čisto drugače. Za pletje ni bilo dovolj suhih dni, zato je njivo prerasel polmetrski plevel. Najprej smo ga morali odstraniti, da smo se prebili do šalotke, ki jo je trdno objemala zbita mokra prst. Čebulice so bile trikrat manjše, kot je običajno, ponekod so žal tudi že gnile. Tako je tehtnica na koncu namesto pričakovanih 400 pokazala le 150 kilogramov šalotke, kar je po Tomaževih besedah precej pod mejo rentabilnosti. Pa vendar, nekaj smo je uspeli rešiti.
»Brez kmetov ni hrane, in tega se premalo zavedamo,« je na vprašanje, zakaj se ji tovrstna pomoč kmetom zdi pomembna, dejala Brigita Herjavec iz okolice Ljubljane. »Trenutno so v stiski, začutila sem klic, da pridem pomagat, naredim nekaj dobrega, da se povežemo z zemljo in soljudmi … Pogrešam pa mlade, ki imajo sicer še vedno počitnice.« Je pa zato na njivah skupaj s starši pomagalo kar nekaj otrok. Med njimi je bila tudi Tanaja. Ta je delo ocenila kot precej težko, a potrebno. Njena mama pa je dodala, da je tudi koristno, saj otroci na tak način spoznajo kmečko delo, se marsičesa naučijo, pa še za počitniško varstvo je poskrbljeno. Tudi organizator akcije Marjan Kogelnik se strinja, da je s preživetjem kmetij neposredno povezano in pogojeno preživetje nas vseh. Kot pravi, je od vsega najpomembnejša v praksi in s konkretnim delom izkazana moralna podpora našim kmetijam.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
