Tako je Mohorič v treh minutah povzel bistvo kolesarstva, k čemur sodi tudi rek, da se kolesarstvo začne takrat, ko ne moreš več. Da je pri tem športu 99 odstotkov trpljenja, odrekanja in le en odstotek užitka, nam je potrdil tudi nekdanji profesionalni kolesar, udeleženec dirke po Franciji in nekdanji Mohoričev moštveni kolega Luka Pibernik. Samo največji, kot je Pogačar, imajo več odstotkov užitka, saj imajo neprimerljivo več uspehov.
Danes posamično profesionalno moštvo šteje 30 kolesarjev in več kot še enkrat toliko podpornega osebja, kar znese okoli 70 do 80 ljudi. Večje in bogatejše ekipe imajo več podpornega osebja in proračun najboljših se giblje med 30 in 40 milijoni evrov na leto. Najmanjši potreben vložek za delovanje moštva je 15 milijonov – če tega denarja ni, lahko ekipa na največje dirke kar pozabi. Minimalna plača za posameznega kolesarja pa se vrti okoli 70.000 evrov na leto.
Zdaj pa sami presodite, ali je to veliko ali malo za športnika, ki je od doma odsoten 200 dni v letu in ali je znesek pol milijona evrov za zmago na tritedenski fizično in psihično neverjetno zahtevni preskušnji dovolj visok. Pri čemer velja nenapisano pravilo, da zmagovalec nagrado razdeli med vso ekipo.
Skrivnost dobrega jogija
Pogosto slišimo, da so za kolesarje nujne višinske priprave. Kaj to pomeni? »Takšni treningi potekajo na nadmorski višini 2000 metrov, kjer tudi spiš. To se pogosto izvaja na Tenerifih, kjer je konstantna temperatura in malo dežja. Višinske priprave so dobre zato, ker se telo pod stresom zaradi pomanjkanja kisika mora prilagoditi tako, da proizvaja več rdečih krvnih telesc in višjo raven hemoglobina v krvi. Zaradi tega imaš boljše dosežke,« pojasni Luka Pibernik.
Pomemben del treninga je tudi počitek oziroma spanje in nekatere ekipe, kot smo lahko pred letom videli pri Rogličevi Jumbo vismi, so na dirki po Franciji s sabo od prenočišča do prenočišča tovorile tudi jogije za kolesarje. Kot pravi naš sogovornik, je tak ukrep gotovo dober, saj se kot kolesar mnogokrat znajdeš v kakšni namestitvi s slabimi ležišči in se zaradi tega ne moreš kakovostno naspati. S tem se lahko posloviš od optimalne regeneracije. Zato vrhunske ekipe skrbijo za vsako, tudi najmanjšo podrobnost.
Razvrat s kroketi in mesom
Ena najpomembnejših podrobnosti je popolna strategija prehranjevanja. Vse je odmerjeno do grama natančno. »Vedno bolj se osredotočajo na to. V nekaj letih so do potankosti preučili vsakega kolesarja, kaj mu ustreza,« razlaga Pibernik. Torej kolesarji nimajo nobene svobode več pri prehranjevanju? »To ti pride pod kožo in tudi sam si želiš narediti vse optimalno in iz sebe iztisniti vse, česar je tvoje telo zmožno.«
Med dirko se kolesarji prehranjujejo s ploščicami, raznimi geli, pripravijo jim tudi neke vrste rižev narastek (kolaček), po dirki so na jedilniku riž ali makaroni, za večerjo pa spet riž ali testenine z nekaj mesa (to naj bi bilo po trditvah nekaterih najboljše kakovosti in ekološko vzrejeno). Z zelenjavo ne pretiravajo. »Med tritedensko dirko je ne potrebuješ, saj z njo vnašaš vase v bistvu prazen nič, tako ne dobiš energije, zato se ji poskušaš čim bolj izogibati.«
Kot je za Nedelo povedal nutricionist v ekipi Bora-Hansgrohe dr. Tim Podlogar, sicer na jedilnike vključujejo tudi zelenjavo, a se ji pred gorskimi etapami izogibajo zaradi vsebnosti vlaknin. Te namreč obležijo v želodcu, na vzponih pa se pozna vsak gram. Nutricioniste, ki so na pomembnih dirkah vseskozi ob kolesarjih, vlaknine skrbijo tudi zaradi prebave. Če mora kolesar med pomembno dirko na veliko potrebo, je oplel.
Veliko komentarjev po zmagi Vingegaarda na letošnjem Touru je letelo na to, kaj si bo na koncu preskušnje privoščil na krožniku. Najprej je spil pivo, potem pa je na večerji ob enajsti uri lahko pojedel vse, kar je želel – ne da bi razmišljal o hranilnih vrednostih. »Zame je bilo veliko mesa in kroketov. Ne najbolj zdravo, vendar dobro za počutje,« je povedal Danec. Pravi razvrat, kajne?
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 31, 1. avgust, 2023.
