»Ker v partnerju moški in ženske podzavestno iščemo mamo, je odnos z njo priporočljivo raziskati, še posebej če je bil problematičen, ker smo s tem tudi bolj nagnjeni k toksičnim odnosom,« pravi komunikologinja Nina Orel, ki svetuje v svojih dveh programih (Moja mama – izvor ljubezni ali kaosa; Ko je narcisa ovenela, sem jaz zacvetela). Nekoč novinarka in potem piarovka – najprej v politiki (vodila je službo za odnose z javnostmi na kulturnem ministrstvu), nato pa v podjetništvu – zadnja štiri leta poleg piarovskih projektov izvaja motivacijske treninge in osebna svetovanja na področju partnerstva ter družinske psihodinamike. Nedavno je postala ambasadorka koncepta »hrepenenje po mami« in istoimenske knjige psihoterapevtke Kelly McDaniel, ki je po njeni zaslugi izšla tudi v slovenščini.
Pri nas ambasadorstva na področju knjig še ne poznamo. Kako je prišlo do njega?
Ko sem se pred tremi letu poglobila v ameriške študije toksičnih odnosov, sem naletela na raziskovalno delo psihoterapevtke Kelly McDaniel, v katerem navaja termin t. i. čustvene lakote po materi, katere posledice so tudi odvisnost od alkohola, drog, spolnosti, iger na srečo, toksičnih odnosov itd. Takoj sem začutila, da je tema izjemno pomembna, in začela izraz McDanielove uvajati v naš prostor. Mojemu ozaveščanju usodnih posledic skrhanega odnosa z mamo je ves čas sledil tudi urednik Rok Smolej – tako je bila nedavno v slovenščino prevedena knjiga Kelly McDaniel Hrepenenje po mami, mene pa so izbrali za slovensko ambasadorko te knjige.
Najprej pa ste začeli izvajati program prepoznavanja odvisnosti od toksičnih odnosov z narcisi, šele nato za odrasle hčere s kompleksnejšim odnosom z mamo. Zakaj ta vrstni red?
Zato, da sem sorojake postopoma »ogrela« za problematiko toksične mame – do njene kritike ima povprečen Slovenec namreč velik odpor. Lažje razglablja ob šilcu žganega o žleht partnerju, samo mamo mu pustite pri miru, pa čeprav je prav ona izvorno zlo njegove poznejše izbire v intimi. Zaradi vsesplošnega odpora do debate o mamah, pa tudi zato, ker imam sama, žal, bogate izkušnje s karakterno strupenimi partnerji, sem najprej začela izvajati program prepoznavanja in odpravljanja odvisnosti od toksičnih odnosov z osebami z narcistično motnjo. Odvisnost od takih odnosov ni nič novega, samo v Sloveniji, kjer je mentalno zdravje še vedno, žal, tabu, se o tem še ne govori dovolj. Zato ljudje ne zmorejo ozavestiti svojega problema v odnosu in se obrniti na psihoterapevta ali psihiatra po pomoč. Ker pa je odvisnost od toksičnih odnosov na kemijski ravni v telesu primerljiva z odvisnostjo od droge, gre za zelo pereč problem.
Ni to vseeno malo drugače?
Žal ne. Do odvisnosti od toksičnih odnosov pride zaradi čustvene oropanosti in drugih travm otroka v odnosu z mamo, katere »ljubeče mučenje« še kot odrasel podzavestno išče v partnerjih. Mama naj bi namreč otroku dala tri ključne stvari: nego, varnost in vodstvo. Glede na to, koliko od teh treh komponent smo prejeli v otroštvu, Kelly McDaniel ocenjuje stopnjo čustvene lakote po materi. Mama je lahko zelo skrbna glede nege, a je čustveno nepredvidljiva, morda psihično nestabilna zaradi težav s partnerjem in neozaveščenih bolečin v odnosu s svojo mamo (otrok pa ji vse to še bolj potiska na površje, čeprav si je podzavestno želela z njim prav od teh travm pobegniti!) in ne daje otroku v prvih letih življenja občutka varnosti. Ker je mama prva, ki otroku pokaže, kaj so ugodje, užitek in ljubezen, je v primeru, da je toksična, to otrokova prva izkušnja zlomljenega srca, zaradi česar ima v možganski korteks zakodirano, da je »ljubezen nevaren kraj, kjer je vedno 1 : 0 za nekoga!« In tako naprogramiran na izgubo se pozneje podaja iz enega odnosa v drugega, vsakič z zanj bolečim izidom, ker mu je ta domač in poznan. Kot majhnemu je zanj travma zaradi mamine krutosti ali nedostopnosti tako huda, da jo, ker se ne zmore soočiti z njo, »zamrzne«, kasneje pa poskuša to nerazložljivo čustveno vrzel v sebi zapolniti z različnimi razvajanji sebe, ki vodijo v odvisnosti – od stradanja in prenajedanja s hrano, alkohola, droge, spolnosti do dela, športa, nakupovanja in podobno nestabilnih odnosov, kot jih je kot otrok izkusil z materjo. Lahko razvije tudi narcistično in druge motnje osebnosti, pogost je pojav neplodnosti ter fizičnih in psihičnih bolezni, ki so dejansko velik krik na pomoč! V psihiatričnih bolnišnicah in zaporih so ljudje zaradi problematičnih mam, ne zaradi »zle usode«. Prekinjanje cikličnega dedovanja travm ni preprosto, je pa ključno, saj se z večanjem mentalnega zdravja posameznika zmanjšuje tudi agresija na našem planetu, katere izvor je vedno v primarni družini. Je pa na začetku ozaveščanja te nevidne rane v odnosu z mamo nujna distanca do nje (tri tedne oziroma celo od tri do šest mesecev!), da lahko začnete razvijati zdravo povezanost s seboj, česar v otroštvu niste mogli, ker vas je mama narcistično zasedla. Vse to in še veliko več predelujem s klienti. Končna faza pri vsakem pa je sočutje do maminih ran in odpuščanje za dejanja, ki vam jih je zaradi svoje bolečine nevede prizadejala kot otroku.
Ste na začetku nove karierne poti naleteli na predsodke, ker ste bili pred tem novinarka, piarovka, blogerka in naredili tudi izlet v filmsko ter televizijsko igro?
Nikoli! Se je pa ta moja nova poklicna smer zgodila zelo organsko. Imam namreč obsedeno strast do analize človeške psihe. Že kot najstnica sem kupovala in si sposojala v knjižnici na metre psihoanalitičnih knjig. Za menoj je več kot 20 let izobraževanj pri slovenskih in ameriških psihoterapevtih ter v klasičnih in alternativnih metodah raziskovanja podzavesti. Ko sem vse to znanje začela vključevati tudi v svoje zapise o partnerstvu na blogu Slavetomyself, so me bralke zasule z vprašanji o odnosu do sebe in moškega; zato sem se odločila formalizirati to storitev najprej v obliki motivacijskih treningov za ženske in nato osebnih svetovanj na področju partnerstva in družinske psihodinamike.
Tudi vi ste torej že bili v toksičnih odnosih?
Oh, več kot 20 let sem se »zafecljavala« v odnose, v katerih se nisem počutila čustveno varne in spoštovane, pri čemer tudi jaz zaradi samosvojosti nisem bila za moškega vedno zgolj blagodejna, da ne bo pomote! Ko so se mi občasno le zgodile lepe, mirne zveze, sem odvihrala iz njih, ker so se mi zdele duhamorne. To je za vsakega podobnega opozorilo, da mora ozdraviti poškodovani del sebe, ki je vajen trpinčenja. Po veliko letih »čustvenega Afganistana« v raznolikih odnosih, po kirurških seciranjih lastne psihe, alternativnih in klasičnih metodah za vpoglede v podzavestne vzorce in izobraževanjih se mi je nakopičilo toliko žalosti in brezupa, da sem se odločila vse to deliti na blogu (ki ni več dostopen), in to najprej pod psevdonimom Jožica Srbež, ker me je bilo strah čustvenega razgaljenja, a sem čutila, da mi bo prav to, četudi zrealizirano skozi moj alter ego, pričaralo olajšujočo katarzo. Ko sem naredila tudi kritično analizo sebe v preteklih partnerstvih, sem si rekla: »Pa to vendar ne more biti moja edina resničnost v odnosih!« in se zagrizla v problematiko toksičnih odnosov z ljudmi z narcistično motnjo. Po številnih prejokanih seansah, težkih uvidih in garanju na sebi sem doživela odrešitev, ko so se mi vse karte sestavile. Če je to uspelo meni, lahko vsakomur.
Kako prepoznamo toksičen odnos?
Strupen je lahko odnos s prijateljem, partnerjem, starši ali celo lastnim otrokom! Torej odnos, ki nam škoduje, jemlje energijo, kvari pozitivno samopodobo …, pri čemer se lahko tega dolgo ne zavedamo. Največja razlika med toksičnim in zdravim odnosom je v svobodi posameznika pri izražanju sebe, svojih misli in občutij. Zdravi odnosi spodbujajo samostojnost, individualnost, odgovornost, v toksičnih pa prihaja do dušenja in tlačenja ene od oseb. Toksičen človek nima empatije, njegovo počutje je pomembnejše od počutja sočloveka, je manipulant, ki zna obračati besede, pogosto tudi prelamlja obljube, krivi vas za tisto, kar vam je naredil, in vsako situacijo obrne tako, da povzroči v drugem negotovost, sram, krivdo, s čimer si tega človeka čustveno podredi in naredi odvisnega od sebe.
Verjetno je problem, ker nekdo, ki ima dobre namene, je ljubeč in toleranten v odnosu, ne more takoj prepoznati nečesa, kar mu ni domače, kajne?
To vsekakor – vidiš toliko, kolikor veš! Ima pa načeloma vsak relativno mentalno zdrav človek na začetku odnosa najboljše namene. Problem nastane, ko si začneta partnerja z meseci in leti porivati drug drugemu na površje boleče vsebine iz odnosa s starši, še posebej je – kot rečeno – delikatna mama. Ker smo vsi, brez izjeme, prišli iz teh naših gnezd čustveno poškodovani, nosimo v sebi tudi veliko ran iz zgodnjega otroštva, ki se jih večina niti ne zaveda. In v te postarane, nevidne rane nas partner kot kopija staršev drega z nožem.
Kako naj nekdo, ki mu na kraj pameti ne pade, da bi izkoriščal partnerja, prepozna, da partner nima samo trenutnih težav, ampak kar motnjo osebnosti?
Točno to je največji problem – soodvisnik si stežka prizna, da njegov partner, ki je oseba z narcistično motnjo, nima samo slabega dne, ampak da je dejansko tako nemogoč. Če ste bili v otroštvu zdresirani za prenašanje ponižanj, se vam še kot odraslemu ne vklopi alarm, da kot soodvisnik dopuščate narcisu trpinčenje. Dejansko ste kot od čustvenega gorja zadrogirana Trnuljčica, ki se mora sama, s pomočjo princa v sebi, prebuditi iz večdesetletnega sna v toksičnem odnosu in prekiniti s samozlorabo.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.
