Leta 1972 se je v Andih raztreščilo letalo s 45 ljudmi na krovu. Reševalci so po desetih dneh obupali, preživeli potniki na gori pa so vzeli usodo v svoje roke in našli način, kako svetu sporočiti, še smo živi, pridite po nas! Šestnajsterico preživelih Urugvajcev so rešili tik pred božičem, dva meseca in pol po nesreči.
Nič ni gotovo, a vse je mogoče
Pri petinsedemdesetih je še vedno pokončen, srebrne lase ima in lep, markanten obraz – Urugvajec Eduardo Strauch, s polnim imenom Eduardo José Strauch Urioste, letnik 1947, arhitekt in slikar, je eden od šestnajstih ljudi, ki so pred petdesetimi leti preživeli letalsko nesrečo v Andih ter dva meseca in pol čakanja na reševalce – brez hrane in brez zavetja. Te dni potuje po Evropi, pred kratkim je bil tudi pri nas in so mu kot posebnemu gostu razkazali Postojnsko jamo; posebej ga je prevzela tišina v njej. »Bila je popolna duhovna izkušnja lepote in tišine,« je povedal. Ena od slovenskih komercialnih televizij je z njim posnela intervju v dveh delih, ki ga čudovito povzameta dve besedi: zamujena priložnost. Kaj so ga spraševali? O nesreči pred petdesetimi leti. O stvareh, ki so jih on in drugi preživeli že tisočkrat povedali. O stvareh, ki so bile opisane v številnih knjigah in filmih – najbolj znan je Živi (Alive, 1993) s hollywoodsko zasedbo – in bodo spet, konec leta se namreč obeta Netflixov Society of the Snow. Sogovornika je novinar, ki mu je ves čas skakal v besedo, predvidljivo gnal skozi upehane, prežvečene podrobnosti nesreče pred petimi desetletji. Saj ni edini, vsi dosegljivi intervjuji so natanko taki. Ni čudno, da je Strauch začel odgovarjati, ko se je izpraševalčevo vprašanje še mukoma prelivalo v besede – vedel je, kaj ga bo vprašal. Kar ni spodbudno znamenje.
Nihče pa ne vpraša, kaj je bilo POTEM, po rešitvi – kako se je vračal v vsakdanje življenje? Kako je živel z zavestjo, da je bil, čeprav po sili razmer, kanibal? Kako je to sprejemala njegova okolica? Kako je to razložil svojim petim otrokom? Kaj se mu je dogajalo v pol stoletja po rešitvi iz Andov? Take stvari ga vprašajte. Upam, zares upam, da ga nekoč nekje nekdo bo.
Prepozno za obžalovanje
Strauch je svojo zgodbo povedal prijateljem in družini, javno pa o svojih doživetjih v Andih ni govoril. Molčal je več kot trideset let. In potem, po 32 letih, se je zgodilo nekaj prelomnega. Leta 2005 se je gornik Ricardo Peña povzpel do prizorišča nesreče – razbitine letala so še vedno tam – ter našel Strauchovo jakno, sončna očala in denarnico. In mu vse skupaj vrnil. Ko je po treh desetletjih spet držal v rokah stvari mladega Eduarda, se je starejši, zreli Eduardo odločil, da je čas, da pove svojo zgodbo. In je skupaj z uveljavljeno urugvajsko avtorico Mireyo Soriano napisal knjigo Desde el silencio. Leta 2012 je bila objavljena v Urugvaju in Španiji, v angleškem prevodu Out of the Silence je izšla leta 2019. »V knjigi svojo izkušnjo podoživljam z novimi očmi, s perspektivo, ki sem jo dobil v poznejših desetletjih. Čutil sem potrebo, da povem in delim toliko stvari, ki sem se jih naučil takrat na gori. … Takrat me je bilo zares strah, ker sem odprl srce in razkril svoja čustva. A je bilo že prepozno za obžalovanje. Potem sem začel od bralcev dobivati zelo pozitivne komentarje.« Ampak ko ga vprašajo, ali bo napisal še eno knjigo, odgovarja, da tega za zdaj še nima v načrtu.
O svoji izkušnji pa še vedno rad govori – na predavanjih, v dokumentarcih (Stranded: I've Come from a Plane in the Mountains, 2007; Alive: 20 Years Later 1993).
Nespremenjeno bistvo. Srečanje s Peño je imelo še eno posledico: moža sta postala prijatelja ...
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 27, 4. julij, 2023.
