Avtobiografija Mire Furlan, legendarne hrvaške igralke, ki se je zaradi nacionalizma odpovedala vsemu in si v Ameriki dobesedno z dna spet ustvarila zvezdniško kariero, z naslovom Imej me rajši od vsega na svetu, je pred kratkim izšla še v slovenskem prevodu in je izjemno branje.
Knjiga, ki jo je v angleškem jeziku pisala sinu in je izšla po njeni smrti – umrla je zaradi virusa, ki ga je dobila ob komarjevem piku doma v Hollywoodu –, ni le zanimiva, temveč tudi slogovno izvrstna.
Tatica knjig
Rodila se je 7. septembra 1955 v Zagrebu in bila edinka v nenavadni družini. Oče (iz Furlanije, torej napol Slovenec) je bil tih, razgledan, zvest komunist, ki so ga po vojni obsodili na Goli otok, tja pa so poslali tudi njegovo takratno dekle, zaradi česar se mu je zdelo prav, da se z njo poroči. Hitro se je izkazalo, da nimata dosti skupnega razen edinke. Stanovali so v stanovanju babice, ki je Mirino mamo – nezakonsko hčer Žida in Srbkinje, ki se ji je po rojstvu odrekla – posvojila in ji omogočila dobro izobrazbo. Mira je kot majhna hrepenela po prijateljih, ki bi jo »imeli rajši od vsega«, a je izstopala zaradi bujne domišljije in načitanosti, saj sta se starša zelo trudila in odrekala za njeno izobrazbo. Mama jo je vpisala tudi na klavir, v angleško srednjo šolo, na jezikovne tečaje v tujini … Mira je v želji po čim več znanja celo kradla knjige. V najstniških letih je imela več takšnih izletov v knjigarne, dokler je v Amsterdamu, kamor se je po koncu gimnazije z vlakom in nahrbtnikom odpravila s prijateljico in kjer je kradla še oblačila, niso v lisicah odpeljali policisti in spravili v zapor. Zelo se je prestrašila, čeprav so jo kmalu izpustili brez kazni.
Poleg s knjigami je v najstniških letih postala rahlo obsedena z oblačili in videzom – mama se je zgražala, da preživi pred ogledalom preveč časa. Tudi Miri se je zdelo, da sta v njej dve osebi – mračna intelektualka in plehka lepotička, slednja je hitro spoznala, da ima nad moškimi posebno moč in je že pri 14 fantom govorila, da jih ima 19.
»Prepametna si. To ni dobro za igralca. Kaj šele za igralko!« so ji rekli na sprejemnih izpitih na akademiji, ki jih je naredila v prvo. Ko je sodelovala v šolski predstavi, se je zaljubila v igro in kljub opozorilom ni želela razmišljati o drugem poklicu. Kljub ogromni tremi, ki jo je imela vedno pred predstavo, je na odru takoj padla v drug svet in hitro navdušila. Že v 2. letniku je dobila glavno vlogo v televizijskem filmu Prečkaj reko, če jo moreš. Igrala je mlado narkomanko, ki na koncu umre, zato bi morala zadnje kadre posneti v mrtvašnici. Gola! »Si res želiš postati prava igralka ali si samo malomeščanka?« jo je izzival režiser, ko se je upirala goloti. Malomeščanka je bilo zanjo kot kletvica in tako je zbrala pogum ter legla na mizo, s katere so prej prav na hitro odstranili pravega mrliča, da je bilo na njej še vedno nekaj sluzi in krvi. Vse za realističen posnetek … Ki je na koncu romal v koš zaradi cenzure.
Igralstvo – prekletstvo in rešitev
Čas študija in prvih uspehov je bil povezan z mamino hudo boleznijo. Šest let je bila pogosto v bolnišnici, ampak Mira do konca ni dojela, da ne bo čudežne ozdravitve. Ker je hkrati pešalo zdravje tudi babici, je mamo v bolnišnici vsakodnevno obiskoval oče – čeprav je že živel z drugo žensko. Mira je dolgo ni sprejela, šele v zrelih letih je dojela, da ni ona speljala očeta, temveč da je oče bežal od doma, kjer ni bilo ljubezni in so bile ženske v večini.
Seveda so vsi domači spremljali njene prve uspehe – med premiero svoje prve profesionalne predstave je celo slišala mamo jokati med gledalci. Po diplomi je takoj (1978) dobila službo v HNK in tam postala prvakinja. Ko ji je umrla mama, se ji je sesul svet. Med jokom se je pogledala v ogledalo in opazovala svoj obraz, spačen v bolečini. »Igralstvo bo moja rešitev pred življenjem, pred bolečino, pred smrtjo …,« si je mislila, v starejših letih pa dojela, da je bilo tudi prekletstvo, saj jo je igra preveč prevzela.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 25, 20. junij, 2023.
