Izobraževalni center prihodnosti, piše na spletu, ko vtipkaš BIC (Biotehniški izobraževalni center Ljubljana z gimnazijo, veterinarsko in živilsko naravovarstveno srednjo šolo). Ob našem obisku – čeprav v času, ko so se trudili še za zadnje ocene – so dijaki res hodili naokrog nasmejani.
»Težave s starši? Ne, pri nas tega ni!« v en glas povedo profesorice, ki jih najdemo v zbornici. Svetovalni delavec doda, da so njihovi dijaki »najboljši!«, potem pa razloži, da imajo v primerjavi z drugimi ljubljanskimi šolami veliko dijakov iz okolice, s kmetij in takih, ki bivajo v dijaškem domu. Dobra volja se čuti povsod, tako da se izjave dijakov, kako veseli so, da so del te šole, kar ponosno dokazujejo tudi s tem, da radi nosijo puloverje z logotipom šole, ne zdijo več tako nenavadne.
Tišina po koroni in živa glasba v jedilnici
BIC je bila agroživilska šola z različnimi programi za agroživilce in veterinarske tehnike, leta 1998 pa so ustanovili še strokovno gimnazijo. Marjana Mastinšek Šuštar je na šolo prišla leta 1991 kot učiteljica slovenščine, zadnje desetletje pa je ravnateljica gimnazije in veterinarske šole.
»Nekoč smo imeli še sprejemne izpite za mesarje, ker je bilo toliko zanimanja. Potem so se zgodile prašičja kuga, ptičja gripa, nore krave, veliko se je začelo govoriti o vegetarijanstvu in dijaki so se začeli preusmerjati v zdravljenje ter nego, torej skrb za živali. Sedaj vpisujemo le od tri do pet mesarjev, medtem ko smo jih prej čez 80. Zdaj jih združujemo s peki in slaščičarji na kombiniranih oddelkih. Že več kot deset let je najbolj priljubljena smer veterinarski tehnik, veliko zanimanje je tudi za gimnazijo. V prvih letnikih je 172 dijakov,« pojasni nasmejana ravnateljica, ki ima v pisarni tudi košek s kozmetičnimi izdelki – kremami, vazelini, dezodoranti, ki jih izdelujejo pri krožku.
Lani, po vrnitvi dijakov v šolo po koroni, so bili ravnateljica in profesorji zgroženi, ko so videli, kakšna grozljiva tišina je v šoli. »Spraševali smo se, kaj narediti, da vanjo vrnemo življenje. Pomislili smo, da bi vpeljali glasbene odmore, pa so imeli dijaki tremo. Ker sem nekoč igrala klavir, so mi predlagali, naj prebijem led. Vadila sem tri mesece, da se mi je vnel kazalec in otekel sklep, ampak sem na koncu igrala, pa tudi fušala vmes,« pripoveduje v smehu. Potem se je to prijelo in zdaj imaš v šolski jedilnici že občutek, da si prišel v bistro z živo glasbo. »Na šoli že od nekdaj spodbujamo razredne tabore in socialne veščine, v zadnjih treh letih pa se skupaj z ekipo Zdrave šole ukvarjamo s temo duševnega zdravja – prvi med srednjimi šolami smo vstopili v ta projekt. Res se trudimo, da bi bili dijaki pri nas zadovoljni. In so! Dijakinja, ki je prišla k nam na informativni dan, čeprav je veterina sploh ni zanimala, je šla na drugo šolo, a je tam zdržala le 14 dni, saj je bila skrajno razočarana. Potem se je vpisala k nam in bila strašno zadovoljna. Njeno sliko imam v pisarni. Rekla sem ji, naj jo nariše, bila je namreč zelo likovno nadarjena, jaz pa jo bom odkupila. In potem je dala še idejo, da bi narisala konje v jedilnici.«
Prijazno spodbujanje branja
Slika konjev res lepo krasi jedilnico, v katero lahko vstopiš tudi skozi zadnji vhod v šolo. Pred njim se na klopcah zunanje učilnice (vsaj pri biologiji se pogosto učijo zunaj) učijo dijakinje 3. letnika. V jedilnici pa je pestro. Dijaki šahirajo, igrajo na inštrumente … Nekateri pa čas po obroku preživijo v telovadnici. Tam igrajo košarko, odbojko, tudi namizni tenis … Glavni odmor traja 40 minut, tako da se lahko dobro razmigajo, kar je gotovo koristno tudi za nadaljevanje pouka.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 25, 20. junij, 2023.
