Glavni avtor je oče Jorge, 30 knjig je napisal, prevedene so v 40 svetovnih jezikov. Milijonske naklade. Je to sreča? Kaj je sploh sreča? Koga spremlja? Ima nekdo drug to moč, da te osreči? Nima je. Nihče in nič od zunaj.
»Sreča je, če imaš občutek, da si na pravi poti.«
Čakam ju s knjigo v rokah v hotelu Slon. Naslov knjige Priklenjeni slon. Ob dogovorjeni uri nikogar od znanih obrazov v lobiju. Po desetih minutah pa me pokliče piarovka Maja, ali sem pozabila. Nisem, kako naj to pozabim, čakam vas. Ja, kje? V Slonu. Mi pa te čakamo v Levu. V bojni opremi z ošiljenimi svinčniki, zamenjano baterijo v snemalniku, pa z napolnjeno baterijo v telefonu in mnogimi vprašanji v glavi tečem od Slona v Leva. Fotografinja pred mano na kolesu. In ko pritečem, jima že daje napotke, kako naj pozirata, onadva, ki sta rada avtentična. Sprosti ju, saj ni obremenjena, kdo sta ta »majstra«, tako da gospod Jorge iz sebe dela klovna, saj se še kako zaveda cirkusa okoli njiju. Nekoč je bil prav to, cirkusant. Še preden je postal psihiater. Zna se zabavati po svoje, pri čemer njegov ego ne trpi. Mateja dobro opravi. Potem sem na vrsti jaz. Bolj obremenjena.
Pred mano dva psihiatra. Kaj naj ju vprašam?
Vse sta že povedala. Škoda mi je vsake minute, ki bi jo zapravila, da bi poiskala svinčnik ali telefon, saj kot zakleto vse izgine. Prosim Argentinko slovenskih korenin, ki se nam pridruži, če bomo slučajno govorili v španščini, da nas posname, pa zamudimo naslednjih pet minut, ko čakamo, da bi našla snemalnik na telefonu. Ne najde ga. Priklopimo se na čute. Psihiatra se zabavata.
Rada bi, da bi bil ta pogovor nekaj posebnega, da bi lahko prenesla bralkam, sploh tem, ki so bile večer prej v Cankarjevem domu, kjer sta skupaj nastopila, nekaj edinstvenega. Sta vzvišena zaradi slave? Sta res pristna? Ali tudi sama živita to, o čemer pišeta? Znata pomagati? Opazujem, ali jima je zoprno, ker sem tako zmedena. Postanem njuna klientka. Vzameta me pod očetovsko okrilje, sploh Jorge. Všeč mu je, ker sem zamenjala leva za slona. Naklonjenost hitro začutim. »Kaj bi vidva kot psihiatra terapevta svetovala klientki, ki se je znašla v stiski – naj napiše resnico ali jo raje zamolči, saj bi z drezanjem v svežo rano samo še spodbudila bolečino? Se je za napake treba opravičiti, prevzeti krivdo?«
Napake se dogajajo. Nekaterih se ne da popraviti, se pa da naučiti z njimi živeti in preživeti, razlagata. V tem sta se izmojstrila. »Midva sva vojaka, ki gradiva mostove,« reče Demian, leta 1977 rojeni Jorgejev sin, ki je doktoriral iz geštalt terapije in stopa po svojih stopinjah, da ne napišem po očetovih, ker to ne bi bilo prav. Sta zelo svoja, čeprav sta oče in sin. To sta ponazorila že v Cankarjevem domu pred tisočglavo množico, ko sta si segla v dlan in simbolično uprizorila, da sta vsak v svoji moči, vsak zase celota, da šele tako lahko sodelujeta. Sproščena sta. Učita se drug od drugega. Oče je bolj intuitiven, spontan, s smislom za humor, sin ima bolj študiozen pristop. Na mojo raztresenost se odziva z drugačnim nasmeškom na ustih kot oče.
V rokah držim slikanico. Od vseh debelejših priročnikov, ki se jih seveda tudi brala, je v mojih rokah slikanica. Na njej pa velik in manjši slonček. Še ena prispodoba. In pred mano odrasli, nekoč slonček, ki mu je v puberteti uspelo izruvati količek, na katerem je bil privezan. Tedaj se je Demian močno uprl očetu Jorgeju in od njega ni želel več nobene pomoči. A pot do psihoterapevta je bila še dolga. Če imaš za očeta psihiatra, zna biti to še trši oreh na poti iskanja svoje poti, si mislim. »Moj oče je oče z veliko vprašanji. To je bilo zame težko. Znašel sem se na potovanju kot njegov sin, ki sem ga moral sprejeti.« To je bil Demianov odgovor na vprašanje, kako je biti Jorgejev sin.
Sta srečna? Kaj je sreča?
O sreči piše oče Jorge v svoji zadnji v slovenski jezik prevedeni knjigi. In pove, da je sreča to, če si na pravi poti. Pa ga vprašam, če si lahko srečen na žalosten način, in pove, da ja. Da je bil tudi on, ko mu je umrla mama. Z bratom sta bila na njenem grobu. Žalosten je bil, da bolj ne bi mogel biti, ampak ker je mama imela lepo, izpolnjeno življenje, je bil pomirjen. Srečen. In sreča nima dosti z evforičnim veseljem. To ni sreča.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 23, 6. junij, 2023.
