Mogoče ni arhitektura, je pa lepo

Zgodbe

Mogoče ni arhitektura, je pa lepo

Jelka Sežun

1. 6. 2023, 09.00

Je stala tam in me gledala, kako jo gledam. Na njenem rdečem predpasniku je pisalo catalogo attivo, živi katalog. Slišala sem za žive knjige, ampak živi katalog je tudi krasna zamisel. Na hrbtni strani predpasnika je z velikimi črkami pisalo vprašajte me, in ko sem ravno vlekla Šimna za rokav, češ, slikaj jo, je katalog prikorakal k meni in me prijazno pobaral: »Me želite kaj vprašati?« Oh, ja!

Laboratorij prihodnosti so naslovili letošnji arhitekturni bienale.

Izkazalo se je namreč, da sem imela popolnoma napačno predstavo, kaj mi hoče pokazati arhitekturni bienale. Nekako – očitno naivno – sem pričakovala, da mi bo ponudil arhitekturo, naslov Laboratorij prihodnosti je namigoval na izjemne arhitekturne rešitve za stavbe in naselja, že skoraj obljubljal vpogled v to, kako bomo živeli in stanovali jutri, ampak ne, letošnji bienale je predvsem nabirek zamisli in konceptov. Pri mnogih ni povsem jasno, kaj imajo s prihodnostjo ali celo z arhitekturo, so pa lepi na pogled.

18. arhitekturni bienale v Benetkah - utrinki iz laboratorija prihodnosti

Tiste steklene krogle na palicah v zatemnjenem čilenskem paviljonu, na primer, so zares očarljive, fotografa Šimna so čisto začarale, kaj so hoteli z njimi povedati, pa ostaja ena nerazrešenih ugank vesolja. Ja, seveda so v vseh prostorih zraven na listkih pojasnila, ampak očitno so večino napisali ljudje, ki se jim zdi najpomembnejše, da res nihče ne razume, kaj so hoteli povedati. Če so sploh hoteli kaj povedati. In zato, vidite, je živi katalog nujna pritiklina vsakega razstavnega prostora. Bolj kot podrobnosti prenove nekega belgijskega gledališča, ki so vrele iz živega kataloga – no, katalogice – me je zanimala ona.

Vprašajte me, poziva predpasniček živega kataloga.

Ja, Italijanka je, je priznala, ampak je tekoče in odlično govorila angleško. Enkrat ali dvakrat se je hudo razjezila sama nad sabo, ko se ni mogla spomniti prave angleške besede. Za zdaj pojasnjuje en sam razstavni prostor, četudi precej velik, a upa, da bo kmalu postala katalog tudi v drugih, je povedala. No, do novembra, do takrat je odprt bienale, bo bržkone brezhibno obvladala celotno razstavo. Kustosinja s čisto svežim magisterijem. Ste zelo iskani, sem vprašala, pa me je čukasto pogledala. Mislite tukaj? Ja, seveda mislim tukaj. Precej, je odvrnila, ljudje kar sprašujejo.

To je bila moja edina izkušnja z živim katalogom, drugi so se nekam potuhnili. Pozneje sem naletela še na veselo jato katalogic v rdečih predpasničkih, ampak so si imele med sabo toliko povedati – nedvomno pomembne kataloške zadeve – da niso imele časa za obiskovalce. Tako sem skozi razstavne prostore vandrala brez pomoči. Sem gledala. Sem poslušala. Kaj potipala. In skušala ugotoviti, kaj mi hočejo povedati.

Ni mi šlo dobro od rok.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 30. 5. 2023.