Nekdo je tukaj nor – vladni statistiki, ki pripravljajo pregled cen košarice živil v Mercatorju, Sparu, Lidlu, Hoferju, Eurospinu in Tušu, so trpečemu ljudstvu konec marca naznanili, da se obdobje draginje očitno zaključuje, saj so trgovci bojda znižali cene kar v enajstih kategorijah izdelkov, tudi najbolj ljubemu kruhku (za skoraj devet odstotkov). Že mesec dni pozneje pa je Statistični urad sporočil, da se cene hrane praktično niso spremenile, skupno gledano pa inflacija še kar pustoši po deželi. Bo že držalo, da je statistika s števili in zvenečimi izrazi olepšan kaos. Kajti večina Slovenk in Slovencev niti približno še ne čuti blagrov prezgodaj oznanjene zmage nad inflacijo; nasprotno, vse več ljudi se s svojimi prihodki vse težje prebija skozi mesec. Med njimi že po tradiciji prevladujejo upokojenci in upokojenke, za katere slovenska država nikakor ne zna poskrbeti.
Stiske starostnikov sicer ne more zanikati niti statistika. Stvari so namreč preveč jasne: med letošnjim in lanskim aprilom so se življenjski stroški podražili za več kot devet odstotkov, penzije pa tega niso niti približno dohajale. Starostne pokojnine so se namreč v istem obdobju povečale za 5,6 odstotka, invalidske pa še manj kot za pet. Kar pomeni, da se je življenjski standard upokojencev in upokojenk v zadnjem letu občutno znižal, za svojo pokojnino si lahko privoščijo čedalje manj. Mnogi med njimi so zato upravičeno nezadovoljni, in prav na to nezadovoljstvo sedaj igra stranka SDS, ki prozorno zakrinkana za samooklicanim Robinom Hoodom Ruparjem načrtno neti upokojenske proteste, s katerimi želi podkuriti vladi.
Upokojencem bonbonček, v žepu pa bonboniera
Prejšnji teden je premier Golob stopil pred novinarske kamere in mikrofone in v maniri hitro učečega se populista napovedal, da bo vlada med upokojenke in upokojence razdelila sto milijonov proračunskega denarja, pri čemer da bo največji del sredstev šel za predčasen dvig vseh pokojnin s prvim novembrom za 1,8 odstotka. Sto milijonov je taka lepa, zveneča cifra, ki učinkuje zadosti abstraktno, da se sleherniku zazdi, kakor da si mati država resnično trga od ust zadnje grižljaje in jih namenja za njegovo preživetje. V resnici je november še zelo daleč, najavljeni dvig pa bistveno prenizek in prekratkega trajanja, da bi upokojencem resnično pomagal.
Svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) je sicer že pred tremi meseci vladi položil na srce, naj vendar trajno dvigne pokojnine za vsaj 3,5 odstotka, najbolje pa še za procent zraven – in to čim prej. Pol manjša povišica upokojenskih prihodkov, ki jo je sedaj napovedal Golob, pa bo po mnenju predstavnikov njihovih organizacij ob še vedno besneči inflaciji približno tako učinkovita kot molitev k sveti Genovefi. Še več, v praksi očitno sploh ne bo šlo za trajno povišico, temveč zgolj za enkratni dodatek. »To je torej predlog, s katerim res ne moremo biti zadovoljni,« je v odzivu povedala predsednica Sindikata upokojencev Slovenije Francka Ćetković.
Čeprav venomer poslušamo, da se družba stara in da so zato prilivi v pokojninsko blagajno nezadostni, je državi uspelo optimizirati pobiranje prispevkov do te mere, da iz delovno aktivne populacije učinkovito iztiska več sredstev za penzije. V lanskem letu je tako davkarija oziroma Finančna uprava RS (Furs) od zaposlenih in samozaposlenih v imenu medgeneracijske solidarnosti pobrala dobrih 365 milijonov evrov prispevkov za socialno varnost več kot leto prej. Povedano preprosteje: vlada ima za povišanje pokojnin na voljo še precej več denarja, kot je tistih najavljenih sto milijonov. Skoraj plebiscitarna večina, s katero je pred dobrim letom dni na volitvah prevzela oblast v državi, pa ji nalaga tudi moralno dolžnost, da to stori.
Mirna starost – kaj je že to?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 30. 5. 2023.
