Nemara ste od otroka ali vnuka že slišali za sodobno subkulturo, zajeto z angleškim izrazom geek (in geekica za ženske), ki, najpreprosteje povedano, označuje neškodljive »čudake«, ki se navdušujejo nad široko paleto sredstev za pobeg iz turobnega vsakdana v vzporedna vesolja domišljije, od stripov do videoiger. Ta subkultura, raznolika in hitro rastoča, je tako drastično različna od demografije spoštovanega bralstva pričujoče družinske revije, njuni dimenziji pa sta tako daleč narazen, da bi razdaljo med njima brez upa na uspeh skušal premostiti le hipurski tepec brez stika z realnostjo – torej naloga kot nalašč zame.
Novinarski vodnik po galaksiji
»Naše pleme,« je zadovoljno pokimal zaočaljeni dobrodušni možak v črni srajci, ko je s pogledom zaobšel množico, ki se je komolčarila in pasla zijala med stojnicami v veliki hali Gospodarskega razstavišča. Obrnil sem se, da bi videl, o čem govori, in od preobilice barv in oblik se mi je skoraj zvrtelo: najstnice v šolskih uniformah, z zelenimi in kovinskimi lasuljami in z umetnimi rakunjimi uhlji in repi; mačjelike čarovnice, superjunaki z umetnimi mišicami, robotski soldati z laserji v rokah, s kotičkom očesa sem ujel Petra Pana in vilo Zvončico, mimo je privandral naslovni junak igrice Super Mario, vmes pa familije s spečimi dojenci v vozičkih, srednješolstvo in študentaraj z zastekljenimi očmi in slino v kotičkih ust ter univerzalni geekovski arhetip – ostareli večni mladeniči s slano v bradah in začopanih laseh, kratkimi majicami z logotopi metalskih bendov čez napete vampke.
Kakopak je prevladovala grintava mladina, v enaki meri kot na materinem mleku dorasla na prsih sodobne tehnologije in zaznamovana z leti nažiganja mega uspešnih videoiger ter prebiranja japonskih stripov manga in gledanja risank anime, ki so popularnejši kot med njihovimi starši svoj čas doktor romani in Esmeralda. Vsekakor povprečna starost takole čez palec ni presegla 24 let, pri čemer je krivuljo tiščalo navzgor nekaj srebrnodlakih samcev, ki so si duha obrusili s prebiranjem Štoparskega vodnika po galaksiji in na krovu vesoljske ladje Enterprise, ki je švigala čez teve zaslone v 90. letih v nanizanki Zvezdne steze: nova generacija. Starejšega življa na konvenciji nisem opazil, kar je razumljivo – kaj dosti bolj kot dobrih 35, mogoče 40 let v preteklost prava geekovska subkultura pri nas ne seže, prvi tovrstni fanatiki so se v Sloveniji začeli povezovati nekje v 80. okoli čaščenja znanstvenofantstične filmske sage Vojna zvezd in čezmejnega švercanja kaset z igricami za primitivne osebne računalnike (med njimi najdemo bivšega kvizmojstra z zaslona, danes poslanca Jonasa Ž, in eks ministra za visoko šolstvo Žigo Turka).
Možakar, ki je tisto soboto v pisani raji prepoznal »naše pleme«, je Sergej Hvala – Sneti, in v njegovem glasu je bilo zaznati ton skorajda očetovske naklonjenosti. Več kot upravičeno, kajti Sneti je legenda geekovske revolucije v Sloveniji. Trinajst let mu je bilo, ko je s kolegom Davidom Tomšičem začel pisati opise računalniških iger, iz katerih je nato zrasla revija Joker. Ta še danes velja za najsvetejše čtivo popkulturnih eskapističnih usekancev iz v flanelaste srajce odete generacije X, kajti v zlatih 90. letih je bilo v njej resnično vse, stariga inu noviga testamenta – od huronskih opisov videoiger, recenzij knjig in filmov do poučnih člankov in slik nagic. Stal sem torej v prisotnosti veličine in ne morem vam z gotovostjo zatrditi, da se mi dlake na tilniku niso postavile v pozor – Joker je zaznamoval tudi mojo paleolitično mladost, ob tekstih Snetega, Feba, Quattra in preostale bratovščine sem pravzaprav resnično spoznaval vse razsežnosti slovenskega jezika in se skušal oblikovati v kolikor tolikor dostojno kopijo njihove pisalne omnipotentnosti – njihova je slava!
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 16. 5. 2023.
