Kako organizirati pogreb, da bi bilo najbolje za dušo, ki je odšla, in za te, ki ostajajo? Dala nam je nekaj predlogov v razmislek. Kako pomembni, zdravilni in motivacijski so lahko odkriti pogovori, pa si želi prenesti tudi med žive, med te, ki se še ne nameravamo posloviti s tega sveta. Zato se vsak mesec v knjižnici na Vrhniki pogovarja z gosti, ki so že okusili ono stran, a so še tukaj. Ker oni vejo, kaj je bistveno za življenje tukaj, in pokažejo na odvečno težo, ki so jo bili sami prisiljeni že odvreči. Da so ostali tukaj. Ker kaj pa bomo odnesli onkraj? Nič.
Kako sem spoznala pogrebnico
Poklicala me je ženska z željo, ali bi lahko v Jani namenili nekaj prostora literarnemu večeru Odkriti pogovori in gostoma dveh večerov. Oba smo našim bralkam že predstavili. Barbko Špruk, pogumno žensko, ki se je sama izvila iz tesnega objema antidepresivov, žensko, ki s svojo prehojeno potjo navdihuje in ozavešča številne Slovence. In Iztoka Krevsa, očeta, ki je izgubil sina, a se mu ta še vedno oglaša iz onstranstva. Ženska po telefonu mi je z veliko zaupanja v drugega človeka in njegovo vrednost opisovala lepe človeške lastnosti teh dveh bitij, ki sem ju tudi sama že spoznala. Tako ceno jima je pripisovala, da me je začela zanimati ona. Kar vidimo v drugih, smo namreč mi sami. Kdo je ona? In mi je povedala. Ne boste verjeli, s čim se ukvarjam. Povejte, sem jo spodbudila. S pogrebnimi storitvami. To je še okrepilo moje zanimanje. Nekdo, ki je sposoben toliko dobrega videti v sočloveku in zanj narediti več kot zase, tudi na račun sebe in kljub svoji zanimivi osebni zgodbi, ki bi si zaslužila pozornost, ostati v senci, si zasluži, da vam ga predstavimo.
Priče naključnemu srečanju dveh zrelih žensk
Dobile smo se v Bistri, ob Tehniškem muzeju. Še preden smo sedle, je povedala, da je šla v muzej vprašat, ali bi lahko notri fotografirali, z mislijo, da bi bilo to nekaj dobrega tudi za muzej, ampak ker bi za to morale odšteti petdesetaka, smo misel opustile (vstopnina je sicer en evro). Fotografije so tako nastale na bližnjem zeliščno-zelenjavnem vrtu, ki so ga nekoč obdelovali beli menihi, danes pa na njem gojijo zelišča in zelenjavo za uporabo v bližnji gostilni. Marjeta, ki je vajena govoriti o drugih in jim dajati prednost, se je takoj ponudila, da poiščemo lastnico vrta. Tudi o njej je imela povedati same lepe besede, čeprav smo bile pozneje priča še enemu nepričakovanemu srečanju. Po več letih sta si »gospodarica vrta« in naša intervjuvanka izrekli, kar je takrat obstalo v zraku. »Veste, jaz sem tista, ki sem vam povozila psička. Še danes mi je žal. Ne veste, kako težko mi je bilo,« je povedala gospa z vrta.
»Vem, vem, in nič niste mogli storiti. Niste bili vi krivi,« je bila pomirjujoča Marjeta.
»Je umrl?«
»Ja.«
To je bil uvod v naše srečanje na tistem zeliščnem vrtu ob Tehniškem muzeju v Bistri, kjer je rabarbara dosegla višino metra in pol. Njena stebla bodo v pitah in kompotih kmalu na razpolago gostilniškim gostom.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 16. 5. 2023.