Kako živijo tisti z minimalnimi plačami, si niti predstavljati ne moremo. Četudi delajo, nekateri si celo poiščejo še dodatno delo, komaj lezejo iz meseca v mesec. Kakšne počitnice, smučanje in kulturne prireditve, lepo vas prosim! Če ne bi pri humanitarcih vsak mesec prejemali prehranskih paketov, bi jim že davno odklopili elektriko. Ljudje namreč tehtajo: naj kupim hrano ali plačam položnico?
Že novi čevlji, ker je otroku spet zrasla noga, lahko sesujejo družinski proračun
Nevladne organizacije se trudijo, a počasi ne bodo zmogle več. Kaj bo storila država?
V mariborskem humanitarnem društvu UP-ornik, katerega ustanovitelj in predsednik je profesor zgodovine Boris Krabonja, so se odločili pomagati samo upokojencem s pokojninami pod pragom revščine. Pred kratkim so tako zbirali sredstva za poplačilo dolga 65-letne upokojenke. Njena pokojnina znaša 597 evrov. Mariborskemu občinskemu stanovanjskemu skladu je bila dolžna dobrih 2.000 evrov, zato se je tik pred deložacijo obrnila na humanitarce.
Da ljudje čakajo do zadnjega in šele potem prosijo za pomoč, je pri nas prej pravilo kot izjema, potrjujejo sogovorniki iz različnih humanitarnih organizacij. »Ko so že tik na robu ali celo že z eno nogo čez, se opogumijo in pridejo. Kar je sicer grozno, ampak v redu, saj ostanejo v našem programu, s čimer poskrbimo, da se na takem robu, kot je izvršba, nikoli več ne znajdejo. K sreči smo pri UP-orniku trenutno v relativno dobri finančni kondiciji, tako da lahko posameznikom vsake štiri tedne, kolikor so do pomoči upravičeni, pomagamo. Dobijo darilno kartico (50 evrov) za živilsko trgovino in plačamo jim eno položnico do 180 evrov ali položnico do 160 evrov na dva meseca. Dobijo tudi bon za pekarno in topla kosila. Vse to v vrednosti 150 evrov na mesec. Trenutno vsak mesec poskrbimo za 200 gospodinjstev,« pojasnjuje Krabonja, ki z društvom deluje na območju Maribora, Ptuja, Slovenske Bistrice, nekaj malega ljudi pa se javi tudi iz Koroške in Prekmurja. Ljudje morajo pomoč dvigniti osebno v Mariboru, ker le tako (s podpisom ob prevzemu podpore) lahko vzdržujejo nadzor.
Pritiska družin ne bi zdržali
Krabonja si vrat svojega društva ne upa odpreti še drugim, na primer družinam, saj se boji, da ne bi zdržali pritiska. »Za našo družbo je edina rešitev univerzalni temeljni dohodek (400–500 evrov zagotovljenih mesečnih sredstev vsakemu državljanu, op. a.). Bistveni problem je, da so ljudje za opravljeno delo preslabo plačani. Preprosto ne morem razumeti, da ima snažilka na isti šoli, na kateri učim, dvainpolkrat nižjo plačo od mene. Zakaj, po kakšnem ključu? Je njeno življenje manj vredno kot moje?«
Kako takšne besede odmevajo pri tistih, ki takoj dvignejo glas, če se njihovim (podrejenim) sodelavcem zvišajo plače (spomnite se direktorjev zdravstvenih domov)? Krabonja je zanje gotovo čudak. »Kako lahko ob tem našo družbo razglašamo za solidarno?! Na osnovi česa? Na osnovi tega, da se bom zato, ker bodo snažilki na moji šoli dvignili plačo, tudi jaz zbunil? No, temu se reče pa vse drugo, le solidarnost ne. Pri nas ljudje, ki pošteno delajo osem ur, s svojim delom ne morejo preživeti. In sploh ne gre več za vprašanje, ali bi morali njim zvišati plače – to je absolutno nujno! Meni ni treba dvigovati plače, saj nisem jaz tisti, ki bi moral razmišljati, ali bom svojemu otroku kupil kruh ali ne. Nisem jaz zdaj na vrsti, da se ureja moja plača, na vrsti je čistilka na moji šoli! Nato šele gremo po vertikali navzgor.«
Država potrebuje reveže?! Krabonja meni, da je večina ljudi v svojem bistvu egoistov in da bo ta socialni mehurček prej ali slej počil.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 14, 04. 04. 2023.
