Zakaj ni mirovnih pogajanj? Kdo bo ustavil to norost, trpljenje nedolžnih za »višje« cilje – ekonomske in geostrateške interese? O vsem tem smo se pogovarjali z dr. Primožem Šterbencem, docentom na Fakulteti za management Univerze na Primorskem in programskim direktorjem študija politologije – mednarodnih odnosov in gospodarske diplomacije.
Novica o skorajšnji pridružitvi Slovenije k skupnemu naročanju streliva za Ukrajino potrjuje, da tonemo čedalje globlje. Je to neizbežno (tudi za nas)?
Mislim, da se že kar nekaj časa gibljemo v nevarni smeri. Odločitev, da naj bi Evropa skupaj zagotavljala strelivo za Ukrajino, vsekakor ni dobra. Govorica o tem, da mora v tej vojni zmagati Ukrajina in da mora po besedah ukrajinskega predsednika Zelenskega dobiti nadzor nad vsemi svojimi mednarodno priznanimi ozemlji, torej tudi nad polotokom Krim, je nevarna. Ni dobro, da tako Slovenija kot druge članice EU ne upoštevajo zgodovinskega konteksta – da je bil Krim vso novejšo zgodovino v rokah Rusije, izjema je obdobje med 1954 in 2014. Leta 1954 ga je takratni predsednik sovjetske partije Hruščov podaril Ukrajini. Tudi prebivalstvo Krima je večinsko rusko. Krim je za Rusijo izjemnega pomena: tam ima svoje črnomorsko ladjevje, preko Črnega morja, ožin Dardanele in Bospor ima dostop do Sredozemskega morja. Zato Rusija ne bo dovolila, da ji ga kdorkoli vzame. Rusija je ranjen medved in ni izključeno, da bi ob ukrajinskem osvajanju polotoka Krim odgovorila s taktičnim jedrskim orožjem.
Nas je seveda strah za varnost, za naša razmeroma udobna življenja, po drugi strani pa verjetno ne smemo dopustiti, da si neka velesila prisvaja tuje ozemlje. Potemtakem nobena država ni več varna. Mar ni takemu ravnanju treba narediti konec?
Takšna govorica je napačna in neustrezna. Tudi to napihovanje nevarnosti Rusije, češ da bo sedaj agresivno delovala tudi proti mnogim drugim državam, da je tudi Slovenija v nevarnosti, je škodljivo. Ne pozabimo, da se je vse skupaj začelo s tem, da se Rusije ni upoštevalo pri njeni zahtevi, da naj se Ukrajina ne pridruži paktu Nato.
Tisto, za kar si moramo vsi prizadevati, pa je mir. Nevarno je, da govorimo o zmagi kogarkoli v tej vojni. V resnici ne more nihče zares zmagati, lahko smo zgolj vsi zelo poraženi. Potrebujemo mir, in da bi ga dobili, potrebujemo zelo resna diplomatska pogajanja, ki bi privedla do nekega razumnega kompromisa.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 13, 28. 03. 2023.
