V Nemčiji sta najstnici umorili sovrstnico zaradi spora na družbenem omrežju Tiktok, a posledice pretirane in nekritične rabe tovrstnih omrežij se kažejo tudi pri nas. Tri najstnice z ene izmed slovenskih osnovnih šol so nedavno objavile, da je ena izmed njih storila samomor. Dekle so torej razglasile za mrtvo in povzročile vihar na šoli. Ko so jim predstavili posledice, so delovale neprizadeto, kot da to ni nič takega. Kaj se dogaja z našimi otroki? Bomo kaj storili ali se bomo samo zgražali in nemočno vili roke? Brez odločnih staršev ne bo šlo, pravita psihologinja Franja Gros in terapevt Miha Kramli, ki se zdaj vsak dan ukvarja s toliko zasvojenimi s tehnologijami, kot se je pred petimi leti na mesec.
Uničene generacije in kruta vojna za možgane otrok
Tudi slovenski mladostniki sodelujejo v spletnih potegavščinah, psihologinja Franja Gros, strokovna sodelavka pri Log out, centru pomoči pri prekomerni rabi interneta, je slišala za veliko posnetkov izzivov pri nas.
»Veliko primerov dobijo na spletu in njihova želja po pozornosti je velika – želijo pripadati neki skupini. Družbena omrežja ustvarjajo dobro iluzijo slavnosti in občutka pomembnosti. Mladi so tem vsebinam (npr. spletnim izzivom) dnevno že tako izpostavljeni, da se jim zdijo povsem normalne, torej nič takega. Kar se nam zdi šokantno, je lahko zanje čisto v redu. Zato prihaja do skrajnih primerov, kot je tudi ta, ki ga navajate, ko so dekleta uprizorila samomor.«
Dekletom je treba pomagati
Glede aktualne zgodbe o lažni razglasitvi samomora osnovnošolke na družbenem omrežju terapevt Miha Kramli, vodja centra za zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica, pravi: »Gre za popolno umanjkanje uvida v čustveno življenje. Da ne pomisliš, kako s tem dejanjem povzročiš globoko rano, vznemiriš sorodnike, sošolce, pomeni, da lahko govorimo o popolni čustveni otopelosti. Potreben je odločen odziv, dekleta je treba vključiti v sistem obravnave, ampak ne v sedečo psihoterapijo – to ne bo pomagalo. V življenju nimajo nobene vsebine kot to, da delajo drastične scene, zato jim je treba pomagati, da v življenju pridejo do vsebin: sočustvovanje, žrtvovanje, solidarnost; priti morajo v stik z vrednostnimi sistemi. Otrok mora pasti, mora se udariti, mora ga boleti, mora jokati, mora skozi občutke tega, da se mu je zgodila krivica. Le tako bo potem vedel: ne želim, da mi to delajo, kar pomeni, da tudi jaz drugim tega ne počnem.«
Bomo uničili generacije otrok?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 13, 28. 03. 2023.
