Univerzitetna diplomirana ekonomistka matematičarka je delala za tekočim trakom in kot sobarica, a tudi kot prostovoljka. Danes je kulturna mediatorka na področju socialnega varstva v Novem mestu, in sicer pomaga Ukrajincem, ki so pri nas poiskali zatočišče. Delo je tudi njena terapija.
Bonboni ob obletnici smrti dragih svojcev
Rodila se je v srečni družini na vzhodu Ukrajine, v pokrajini Donetsk. Toda že pri treh letih je izgubila mamo; bila je direktorica enega od železniških oddelkov in je zaradi srčne kapi umrla na delovnem mestu. Za njeno starejšo sestro je skrbništvo na sodišču zahtevala babica, mamina mama, in ga po težkih postopkih tudi dobila, za Anželo pa je skrbel oče sam. Po izobrazbi je bil geolog, zaposlen v rudniku. Spomni se, kako je z njim hodila po hribih, kako sta ribarila ... »Vedno sva bila na kakšni ‘strokovni ekskurziji’, vedno v naravi, sredi gozdov, ob jezerih in rekah. Bilo je zelo lepo.« Toda ko je bila stara 16 let, je v nesreči izgubila tudi njega. Ukrajinski običaj je, da ob obletnici smrti dragih svojcev delijo bonbone in druge dobrote in Anžela v spomin na očeta ohranja ta običaj.
Pri teti, očetovi sestri, ki je nato skrbela zanjo, ji ni bilo hudega, toda očeta ji nihče ni mogel nadomestiti. Tetina družina jo je podprla tudi pri študiju, sama pa si je pomagala s študentskim delom, tudi v McDonaldsu. »Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana ekonomistka matematičarka. Zaposlena sem bila v večjem farmacevtskem podjetju, nato pa sem devet let delala v banki. Kar hitro sem napredovala do vodje kreditnega in korporativnega oddelka. Dobro mi je šlo, posojilo, ki sem ga vzela za nakup stanovanja, sem odplačala v treh letih.«
Donetsk je bila zelo bogata pokrajina, industrijsko močna, kar se je odražalo tudi v banki, ki je bila zelo stabilna. Toda polovica banke je bila v ruski lasti, proruski je bil seveda tudi direktor. To ni bilo moteče, dokler se niso začele spremembe na slabše – denar je odtekal, razni poslovneži so odpeljali najboljše kadre itd. »Zato sem teto opozorila, da bi bilo bolje dvigniti prihranke in jih tako rešiti, a mi ni verjela. Klicala je direktorja, in ta ji je zagotovil, da je vse v redu. Nihče ni verjel, da se bo vse tako hitro sesulo.«
Od raja do pekla
Po propadu banke se je odločila za samostojno pot. Izobraževati se je začela na področju turizma in odprla potovalno agencijo. Zdelo se je, da je izbrala pravi izziv. Takrat pa je spoznala Slovenca, ki je dobro govoril rusko in kazal navdušenje nad Ukrajino. Vztrajno jo je osvajal, razmišljala sta celo, da bi skupaj zaživela v Ukrajini. Toda najprej je odšla z njim v Slovenijo, misleč, da le začasno, zato ni zaprla svojega podjetja, stanovanje pa je za ceno stroškov oddala mlademu fantu. Dobila je začasni vizum za potovanje v Slovenijo z možnostjo podaljšanja. »Na začetku sem ga podaljševala, ko pa sem se poročila, to ni bilo več potrebno, saj sem na podlagi 'člana družine iz EU' dobila status za stalno prebivališče v Sloveniji. V tem času se mi je rodila tudi hčerka, ki ima slovensko državljanstvo.«
Moževa družina jo je zelo lepo sprejela, toda ko se je rodila hčerka Kristina, se je odločil kupiti hišo na deželi, na samem, sredi narave ... Daleč od ljudi je Anžela spoznavala drugačno plat njunega zakona. Težko si je predstavljati grozo in stiske, ki jih je doživljala kot tujka z majhnim otrokom v odročnem kraju, brez bližnjih sosedov in ob tem, da še ni dobro govorila slovensko, saj niti ni imela pravih priložnosti govoriti naš jezik. Kako težko ji je moralo biti, ko je skušala najti pomoč: »Če sem hotela rešiti sebe in hčerko, sem se morala ločiti, toda težko je bilo najti stanovanje za najem, tudi zato, ker sem tujka, ker nisem imela zaposlitve, ker je bila Kristina še majhna in ker sem bila po ločitvi samohranilka. Deset mesecev sem stanovala v varni hiši in žal na to obdobje nimam lepih spominov. Med iskanjem stanovanja sem doživela novo ponižanje – pri ogledu me je najemodajalec začel nadlegovati, mi pisaril, bil vsiljiv ... No, končno sem v Novem mestu uspela najeti majhno stanovanje, z lastnico pa imava lep odnos.«
Pripoveduje, kako težko je bilo tudi dobiti službo: »Sprva sem delala v proizvodnji in se ob tem spraševala, kako za tekočim trakom aktivirati misli, da bom ostala intelektualno živa. Nato sem bila sobarica v hotelu. Nekaj časa sem bila tudi brezposelna in sem na RIC-u in Rdečem križu pomagala kot prostovoljka. V tem času sem se udeleževala različnih tečajev in izobraževanj. Tako sem opravila tečaj iz računovodstva in usposabljanje za analitičarko, zaposlitve v teh dejavnostih pa nisem dobila.«
Vmes je doživljala razne kalvarije. Z našo policijo ima različne izkušnje, ki sežejo od posmehovanja do korektnega odnosa in pomoči. Težko ji je bilo tudi zato, ker ukrajinsko vozniško dovoljenje v Sloveniji ni veljavno. Komaj je prihranila denar za vožnje in izpit, to jo je spravilo na rob, toda izpita ni naredila, kar je bilo slutiti, še preden je sedla za volan.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 21. 03. 2023.
