Zelo odkrita je v svoji izpovedi. Ne želi nastopiti z imenom, in čeprav smo izpustili tudi krajevna imena, jo bodo ljudje v njeni okolici prepoznali. Ste premislili, kaj bo, če bodo te stvari javno objavljene, jo vprašam. Zdaj nič ne premišljujem, reče utrujeno. »Naj se ve.«
Kdaj se je začela zavedati, da je z njenim možem in njenim zakonom nekaj narobe? Oh, takoj, ko sem ga spoznala, pravi. In je potem seveda naslednje logično vprašanje, zakaj se je z njim sploh poročila. »To me vsi sprašujejo,« prizna. »Glejte, takrat so bili drugačni časi, neinformirani smo bili. Doma se nikoli nismo o takih spolnih stvareh pogovarjali, razen kar si na cesti ali pa šoli izvedel.«
Za začetek sta bila ona in njen bodoči mož, brat njene sošolke, iz povsem različnih okolij. Pa tike je imel, pripoveduje, mežikal je z očmi »in glavo je otresal levo, desno, kot da ni na vratu priraščena, tako mu je opletala. Lahko bi si takrat rekla, hej, punca, ustavi se! A mene je morda ravno ta njegova eksotika pritegnila. Ne vem. Pa visok je bil, črne lase in zelene oči je imel, kar so sanje mladih punc, mar ne? In sem se zagledala vanj, on pa malo manj vame, ker nima čustev. Sem takoj videla, da nekaj ne štima.«
Pa se je – kljub temu da jo je od tega odvračala njegova in njena žlahta, kljub temu da je vedela, da hodi vsak teden v Ljubljano k psihiatru, pa da je, ko je imela štirinajst dni pred poroko spontani splav, ni prišel niti enkrat obiskat v bolnišnico – poročila z njim. Je bilo že vse dogovorjeno, pravi.
In je brcnil v vrata
Že pred poroko jo je njegov brat posvaril: »Daj no, lahko si še premisliš. Ti si punca, zdrava, radostna, čustvena, čudovita. Veš kaj, on sploh na stranišče ne hodi, on hodi po hostah pa po koruzi, še nikdar ga nisem videl, da bi šel na stranišče.«
Mož ji je že prvi dan zakona oznanil: »Jaz sem bog. Če sem jaz bog, si ti boginja. Jaz ne hodim na stranišče, ker sem bog. In ker si ti boginja, ti pred mano ne smeš na stranišče.« Pa je potem hodila na skrivaj, kadar ga ni bilo doma. Ampak je imela še veliko hujši problem od skrivnih obiskov stranišča: nič seksa. »Ni se me niti pritaknil, s postelje me je teral, da naj grem stran.« In to je bil večno ponavljajoč se vzorec njunega zakona. Spala sta vsak v svoji sobi. »Me je nagnal v spalnico, ampak se ni nič dogajalo tam, on se je zavlekel v dnevno sobo. Potem sem vse to trpljenje in to praznino zapolnila s tem, da sem začela zelo intenzivno ustvarjati poezijo.«
Ko pripoveduje o enem od poskusov, da bi zapeljala lastnega moža, potihem joče. »Cele večere sem samevala, njega ni bilo. Na postelji sem ga čakala v taki roza prozorni srajčki, še zdaj jo imam. Vrata sem pustila priprta, pa je šel mimo in rekel, kaj se mi nastavljaš, kurba! In je brcnil v vrata, da so se zaloputnila.«
Na ločitev ni niti pomislila.
Živel prvi maj!
Kako sta se potem lahko v zakonu rodila dva otroka? Ja, prizna, seks je bil – z malo sreče trikrat na leto. »Dogajal se je 1. maja, takrat obvezno, pa morda za novo leto pa za moj rojstni dan. Se pravi maj, oktober, december.« To pa ne pomeni, da je bil tudi mož večino leta na suhem – imel je ljubice. O tem so ji pripovedovali drugi, ona je pa jokala. »Kar naprej je bil dežuren – bil je veterinar – cele noči ga ni bilo, cele popoldneve.« Ko sta šla s šotorom na morje, se je zaprl v šotor, njo pa jokajočo pustil zunaj.
Ena sama dolga ogrlica z nanizanimi ponižanji in zavrnitvami je bil ta zakon. Pa ji še vedno ni prišlo niti na misel, da bi mu naredila konec. Tole vas moram vprašati, pravim, vsi bodo to najprej vprašali: pametna ženska ste. Umetnica. Intelektualka. Zakaj ste mu vse to dovolili, zakaj se niste uprli? Nimam odgovora, pravi utrujeno, »zasvojena sem bila z odnosi. Ja, zasvojena.«
Balada o rdeči obleki
Več jih je, teh listkov, ki jih sogovornica še vedno hrani. Vsi imajo podobno sporočilo, prošnjo za dovoljenje, da mu žena z britvico odreže zgornji del penisa. Na nekaterih je dodan še stavek: »Ta želja me preganja že nekaj let.«
Več let jo je prosil, a žena mu ni ustregla, čeprav je obljubljal, da jo bo potem lahko imel rad. V nočni omarici je imel britvice, skalpel, sprej za omrtvičenje. »Vsak večer je bil ves spolno vzburjen, hotel je, naj mu odrežem, in s tistim pipcem in skalpelom je mahal okrog svojega organa, jaz sem morala pa to gledati in poslušati in potem je on lepo šel in si je sam zarezal tisto kožico. Pod glavico si je zarezal in kri je pršila po odeji, blazini, rjuhi.« Obvezovala sem ga, se spominja, vse je bilo krvavo, »potem sem proti jutru zaspala za kakšni dve uri. In se zbudim, njega ni več bilo, postelja, rjuha, vse krvavo čez žimnico čisto do deske.«
In potem je v sobo stopila starejša hčerka, devetletnica. Sem mislila, da te je ati klal, je rekla. »Veš, kaj je to, sem rekla, barvala sem rdečo obleko, v lavorju sem imela rdečo barvo in sem to obleko namakala in poglej, sem polila. Tako sem se znašla in se je punčka potem pomirila.«
Nadaljevanje zgodbe si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 7. 03. 2023.
