Gorenjka Ivanka Juhant danes, pri skoraj osemdesetih letih, živi veliko lahkotneje kot pred nekaj desetletji, ko je bila ujeta v kilograme, ki so se ji samo kopičili. Ko jih je tehtnica kazala 118, pravi, ni imela nobene mere, ji je pač »pasalo jesti«. »Imela sem kar dve bradi, roke pa kakor buhteljčke,« slikovito ponazori svoj videz. Čeprav ni imela velikih težav z zdravjem, ji je neke noči pred več kot desetletjem kliknilo, da mora nekaj storiti.
»Škoda, da se za to nisem odločila prej, ampak za vsako odločitev v življenju mora napočiti pravi čas,« razmišlja. Kot dekle je bila suha, postavna, se spominja. Kilogrami so se ji začeli nabirati med nosečnostmi. Rodila je tri otroke in po vsakem porodu jih je nekaj ostalo. »Če bi pazila na hrano, bi bilo v redu, a nisem. 'Pasalo' mi je jesti, nobene mere nisem imela.« Poleg tega ji v življenju ni šlo vse, kot bi si želela, pa je uteho iskala v hrani. Danes ve, da je bil to samo obrambni mehanizem pred stvarmi, ki se jih ni lotila. Takrat pa se na to ni ozirala. »Preveč sem si nalagala na krožnik in si dala še dve zajemalki za povrh. Danes dam ostanek hrane v posodico in imam kosilo za naslednji dan: Včasih sem pa pojedla vse, kar je ostalo. Ker sem pojedla preveč, sem bila utrujena in sem se morala po kosilu uleči, da sem malo počila, šele nato sem lahko pospravila. »Tehtnica je na koncu pristala pri 118 kilogramih. Imela sem kar dve bradi,« se smeji in pokaže fotografijo. »Ker sem imela tako močne roke in noge, sem se težko gibala. A sem vseeno naredila vse, kar je bilo treba.«
Kljub temu vedno urejena
Ker pa se je vedno rada lepo oblačila, se tudi v tem obdobju ni zanemarila. Razen morda takrat, ko so zidali hišo. Potem so pa začeli odhajati na Madžarsko, tam je bilo mogoče kupiti poceni oblačila in lepo blago, da ji je prijateljica sešila oblačila. Ali pa si jih je sama, saj je bila zaposlena kot priučena šivilja in je oblačila vedno šivala tudi svojim otrokom, včasih celo bundice, če je dobila primerno blago. Čeprav ji je osebni zdravnik včasih predlagal, da bi shujšala, takrat tega koraka še ni zmogla. Kakšnih večjih težav z zdravjem zaradi kilogramov pa tudi ni imela. Edino nikamor ni prilezla, še posebej ne v breg. Ampak o kakšnih pohodniških avanturah tudi razmišljala ni niti si jih ni želela. »Takrat mi je bila v največje veselje hrana. Vseskozi sem bila lačna.« Včasih je spekla pecivo in ga skupaj z drugimi tudi pojedla. Nobeni piškoti niso bili varni pred njo, se muza. »Nič mi ni bilo nerodno zaradi postave. Če mi je kdo rekel, da sem debela, sem mu zabrusila, da je bolje biti debel kot suh. Ali pa da je bolje biti debel kot neumen, kajti neumen si za zmeraj, shujšaš pa še vedno lahko.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 7. januar 2025.
