O tem so mediji poročali ravno na dan, ko je po obsežni kriminalistični preiskavi policija ovadila tožilstvu konjeniškega trenerja, ki je spolno zlorabljal mlada dekleta, še deklice, varovanke v konjeniškem klubu. Dokazov, ki temeljijo na pričevanju (vsaj) dveh žrtev in številnih prič, je po zatrjevanju policije več kot dovolj.
Kako je mogoče, da povsem običajni, na videz neškodljivi ljudje storijo takšno zlo? »Pri ljudeh je vse mogoče,« se ničemur več ne čudi priznani kriminalistični psiholog dr. Peter Umek. »Take situacije so na žalost prej običajne kot ne – zlorabe v družinah so najpogostejše, tam so otroci najbolj dostopni. In v krogu znanih ljudi, tistih, ki jim zaupamo otroke.«
Kdo so ti ljudje?
Umek razlaga, da niso vsi, ki spolno zlorabljajo otroke, pedofili. »Pedofili so samo tisti, ki imajo motnjo nepopolne spolne zrelosti – ti spolno slo zadovoljijo samo z otrokom. Raziskovalec spolnega vedenja Groth jih imenuje zatrti storilci, in teh je večina. Gre za čisto običajne ljudi, skoraj gotovo poročene, s partnerskim razmerjem in družino, s svojimi otroki. Druga skupina so tisti, ki živijo v disfunkcionalnih družinah, kjer so prisotni alkohol, droge ... Ljudje vseh slojev so zmožni početi tako nizkotna dejanja. Nekateri pravijo, da je spolna zloraba samo način podrejanja, dokazovanja svoje moči ali želje po naklonjenosti, jaz pa menim, da tudi pri njih obstaja želja po potešitvi spolne sle z otrokom. Takih ljudi je razmeroma veliko. Veliko spolnih zlorab sploh ni odkritih – zaradi zelo različnih razlogov, mnogokrat tudi zato, ker se otroci v tisti starosti niti ne zavedajo, da gre za spolno zlorabo. Te pa so različnih oblik: od dotikanja spolnih organov do masturbacije, predvsem pedofili velikokrat 'le' gledajo, opazujejo, božajo, fotografirajo in masturbirajo ob fotografijah. Pri vseh pa prevladuje moralna nekritičnost ali celo iztirjenost. Tudi pri tistih, ki izrabljajo svojo moč in vpliv pri mladoletnih otrocih (športni trenerji, učitelji, duhovniki, profesorji ...). Ti praviloma želijo svoja dejanja zakriti oziroma opravičiti svoja nagnjenja: saj me je ona zapeljala, saj ji je bilo všeč ... Na tem področju je veliko prikritega – kar spomnimo se spolnega turizma, ko povsem 'normalni' ljudje brez policijskih kartotek potujejo na vzhod, kjer se seksualno izživijo z vzhodnjakinjami otroških potez, pri čemer sem prepričan, da so marsikatere med njimi res še otroci. In to je legalno zadovoljevanje spolnih potreb.«
Gledala sva pornografski film, to ni nič takega!
Storilci spolnih zlorab niso enovita skupina in ne moremo določiti splošnega skupnega profila takih oseb, nam je razložila psihologinja v mariborskem zaporu Urška Tropenauer, ki ima več kot deset let izkušenj z zaporniki, med njimi s storilci spolnih kaznivih dejanj. »Psihologi se med drugim osredotočamo tudi na pretekle travme storilca, pri čemer govorimo o tipih oziroma podtipih pedofila ali posiljevalca. Med prestajanjem kazni v zaporu se zelo trudimo, da poiščemo t. i. dinamične faktorje tveganja, ki bi pozneje, po prestani kazni, lahko privedle do ponovitve dejanja; delamo na tem, da storilci sprejmejo odgovornost za dejanja, iščemo motivacijo za spremembo vedenja v prihodnosti.«
Nadaljevanje zgodbe si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 7. 03. 2023.
