Ko so se njegovi prijatelji zabavali, je on delal in varčeval. Da bi se naučil živeti izven sistema, je obiskoval revne skupnosti vsevprek po svetu. Upokojil se je pri tridesetih in zdaj živi na Češkem, v samooskrbni hiši, neodvisen od sistema. A za življenje »off grid« ni treba v divjino, pravi. Tako lahko bivaš tudi sredi mesta.
Anton Laupheimer se nerad izpostavlja. Raje je sam zase s svojimi štirimi pasjimi prijatelji in dneve preživlja v mirni češki vasici, kamor se je preselil iz Nemčije. Vseeno pa s tistimi, ki si želijo živeti izven sistema, rad deli svoja znanja in izkušnje. Do življenja »off grid« ali izven sistema ima poseben, filozofski odnos.
O življenju izven sistema ste začeli razmišljati že pri 15 letih. To ni ravno tema, ki bi zanimala povprečnega najstnika. Kako to, da je zanimala vas?
Veliko je k temu gotovo pripomogla moja diagnoza avtizma. Moja glava dela drugače. Imam obliko avtizma, pri kateri sem miselno zelo učinkovit, ne znam pa brati čustvenih in socialnih znakov. Ne vem, kdaj se kdo šali ali s čim bi morda lahko koga užalil, na primer. Zmožnost, da gledam na stvari nečustveno in da znam razbrati kompleksne vzorce, mi je pomagala tako pri delu programerja, odločanju na podlagi podatkov in pri načrtovanju. Vsekakor pa nisem ljudski človek. Že zgodaj sem ugotovil, da živim v času, ko se tehnologija razvija hitreje kot kadarkoli prej. Iz zgodovine vidimo, da se vsakič, ko se zgodi pomemben tehnološki napredek in ko informacije potujejo hitreje, tudi družba drastično spremeni. Ne govorim o dnevni politiki, ta ne spremeni stvari zares, govorim o spremembah sistema.
In vi ste predvideli spremembe na slabše?
Ne bi rekel, da sem pričakoval slabe spremembe, le logične. Zgodovina kaže, da pri hitrih spremembah sistem ne deluje več, kot je poprej. Vzemimo krizno situacijo – civilne nemire ali pa pandemijo, na primer. Še posebej mesta so popolnoma odvisna od zelo kompleksnih logističnih verig. Hrano dobimo v trgovinah. Tja jo pripeljejo tovornjaki. Veliko blaga pride z zračnim ali pomorskim prometom. Ta je odvisen od tega, da je na voljo gorivo in so meje odprte. Enako dobivamo surovine za tisto, kar se še izdeluje v bližini, električno energijo in gorivo. Veriga pa je močna le toliko kot njen najšibkejši člen. V času velikih sprememb se z lahkoto pretrga, kar smo dobro videli v času covidnih zaprtij in čutimo še danes. Če odpove en sam člen v tej dolgi verigi, sistem odpove. Jasno mi je postalo, da se na sistem – ne le politični, temveč tudi na to, kako družba deluje – ne bom mogel zanesti, zato sem se odločil življenje urediti tako, da se bom lahko za vse, kar potrebujem, zanašal nase. Če imam svojo vodo, energijo in hrano, sem veliko svobodnejši človek kot tisti, ki ne ve, kako bo naslednje leto ali celo naslednji mesec. Pri tej svobodi pa ne gre le za tehnologijo, ki jo imaš na voljo, ampak tudi za znanje, da vse potrebno znaš pridelati ali izdelati sam. Znanje je svoboda, ki jo nosiš s seboj povsod. Z njim bi lahko preživel v Amazoniji, na otoku ali pa v avstralski pušči. Če moraš na hitro oditi, prav veliko drugega kot znanja in miselnosti pač ne moreš vzeti s seboj. Zato sem se najprej osredotočil na ti dve stvari. Lahko je iti v trgovino in nabaviti sončne panele, baterije, kable in drugo, kar boš potreboval za življenje »off grid«. A biti prepričan, da si to res želiš, in vedeti, kako misliš živeti, je proces, ne trenutna odločitev. V naši civilizaciji o svoji prihodnosti ne razmišljamo več resnično odgovorno. Ja, imamo načrte za počitnice, nakup novega stanovanja, morda selitev iz mesta po upokojitvi. A to nam ne zagotavlja varnosti. Tudi denar in prihranki nam ne morejo zagotoviti, da ne bomo lačni, žejni ali na mrzlem. Skoraj nihče več niti shrambe nima. Zanašamo se na to, da bodo verige delovale. A celo, če delujejo, nas naša odvisnost od njih dela ranljive. Kaj lahko naredimo, ko se dvignejo cene? Nič, le slabše živimo.
Celoten intervju si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 28. 02. 2023. Spletna izdaja je na voljo TUKAJ.
