Alpinisti so ljudje s čisto posebnim načinom razmišljanja. V ekstremnih razmerah vedno znova presegajo meje mogočega, večkrat zrejo smrti v oči in zato še toliko bolj cenijo življenje, ki ga intenzivno živijo, kot Viki Grošelj, eden najbolj znanih slovenskih alpinistov. Slovenec z enajstimi preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove kontinentov, je svojim dosežkom dodal še Križ čez Nepal. Svoj pravzaprav drugi dom je od začetka svoje kariere do danes prehodil od severa proti jugu in od vzhoda proti zahodu, svoje poti in doživetja pa opisal v svoji zadnji knjigi.
»Dokončal sem potovanje, ki najbolj osmišlja vsa moja soočanja in čustvovanja s to himalajsko deželo. Prav vsak dan, preživet v Nepalu, je pomemben delček bogatega mozaika, ki me je na tej poti tudi osebnostno zaznamoval,« pravi. Zato se njegove poti v Nepal še dolgo ne bodo končale.
Plezate že od osnovne šole.
Od šestega razreda, ja. Do tega sem prišel po naključju. Bil sem zelo radoveden otrok in ravno ta radovednost me je prignala do strmih skal Turnca pod Grmado, v neposredni bližini Šmarne gore, kjer sem na tistih skalah videl plezalce. Povedali so mi, da imajo plezalno šolo in da se jim lahko priključim, če prinesem dovoljenje staršev. Pol ure po tistem sem že bil član alpinističnega odseka Ljubljana Matica. Imel sem srečo, da sem začel plezati pod strokovnim vodstvom. Alpinizem je nevaren šport, sploh na začetku. Zgodba se je začela iz čiste radovednosti pred šestdesetimi leti in še vedno traja.
Z leti se vaša navdušenost nad hribi in plezanjem ni spremenila. Kaj vas zgoraj vedno znova navduši?
Navduši me tisto, kar me je spremljalo vse življenje. Namreč, zelo rad sem v naravi, fascinirajo me njeni nedotaknjeni predeli. Malo je tega v meni ostalo od takrat, ko smo se kot otroci preganjali po gozdu za vasjo, ki je bil ravno pravšnji za otroško domišljijo, nabirali smo borovnice, gobe, kostanj, drva ... Bil je to sila spodbuden svet za raziskovanje. In to mi je očitno ostalo za vse življenje. Že med svojim službenim delovanjem sem ugotovil, da je športna rekreacija ali pa šport kot tak sila pomembna za človekov razvoj, potem za zdravje in zdaj v teh mojih poznih mladih letih, kot jim pravim, (smeh) tudi zato, da dobro funkcioniram. Mirno lahko rečem, da se zdaj veliko bolj redno rekreiram, kot bi moral redno trenirati v časih mojega vrhunskega športa. Takrat smo hoteli samo plezali, kdo bi treniral! Zdaj pa vidim, da ta zmerna aktivnost človeku zelo koristi, ne samo v fizičnem, ampak tudi v psihičnem smislu. Možgani so veliko bolj prevetreni. Vse najboljše ideje v življenju so se mi porodile pravzaprav med kako aktivnostjo.
Nedolgo tega ste svojemu sedmemu križu, če se metaforično izrazimo, dodali še enega.
Ja, križ, o katerem govoriva, je ena lepa zgodba mojega življenja. Že po prvi odpravi v Nepal leta 1975, sem se navdušil nad to deželo. Ne samo zaradi izjemnih gora, ampak tudi zaradi ljudi, ki tam živijo. Domačini so nam namreč opremo, ki smo jo potrebovali za plezanje, vedno prinesli do vznožja gora. Mi niti plezati ne bi mogli začeti, če ne bi bilo njih. V vseh teh letih in z vsako odpravo se je ta povezanost z nekaterimi od njih poglabljala. Ti stiki so postali osebni, začeli smo se spoznavati. Potem so se eni žal ponesrečili, pa smo pomagali njihovim družinam in nastale so zelo lepe, zelo trdne človeške vezi. Po četrt stoletja, po zelo intenzivnem plezanju v Himalaji, kopici odprav sem ugotovil, da me v Nepalu ne navdušujejo samo najvišji vrhovi, ampak tudi nekoliko nižje pokrajine, sedla, čez katera še nisem hodil. Zato sem začel raziskovati tudi druge dele države in ugotovil, da se imam najmanj tako fino kot takrat, ko sem še plezal, pa še malo bolj varno je. (smeh)
Pa še domači so bili verjetno bolj srečni ...
So bili, ja, vključno z mano. Kadar smo šli na odpravo, je bil vedno v ozadju pritisk, ali se bomo vrnili ali ne. Kar sedem mojih soplezalcev je umrlo v Himalaji. A želja po Himalaji zaradi tega ni prav nič popustila. Našel sem drugačne cilje, mogoče bistveno bolj človeške. Ta dežela je zame tako pomembna, ker me je nekako oblikovala z vsemi tamkajšnjimi doživetji. Pred dvanajstimi leti se mi je tako porodila zamisel, da bi lahko vse te moje že prehojene poti med seboj povezal. Križ čez Nepal je bil delovni naslov, na koncu pa se je izkazalo, da je bil kar dober. Knjiga je izšla lani spomladi in lahko rečem, da je ena mojih uspešnejših, seveda pa so bile tudi vse druge lepo sprejete.
Menda je z vašo ženo povezana posebna anekdota, ko ste ji povedali, da boste napravili Križ čez Nepal?
Ko sem ji to prvič omenil, sem spoznal, da jo še lahko presenetim. Na njenem obrazu sem zaznal presenečenje in osuplost, hip zatem veselje, da bom zdaj več doma, na koncu že skoraj žalost, zakaj se odpovedujem Nepalu, ki ga imam tako rad. Pojasnil sem ji, za kakšne vrste križ gre, in paleto občutij na njenem obrazu je zamenjala sprijaznjenost, da se moj odnos do Nepala ni nič spremenil in da bo morala v prihodnje zaradi tega križa računati na še kakšno mojo odsotnost več. (smeh)
Kako vas je Himalaja iz fanatičnega plezalca, zanesenjaka, pozitivno obsedenega z najvišjimi gorami na svetu, kot ste se sami opisali, preoblikovala v umirjenega človeka, »modreca«, kot pravite, pomirjenega s seboj in s svetom?
Mislim, da me še ni. Da moram še velikokrat v Nepal, da bo to to.
To je torej tudi malo izgovor ...
Nekako tudi, ampak jaz pravzaprav ne iščem izgovorov, da bi šel tja. Na začetku je bila Himalaja za nas alpiniste kot olimpijske igre, čisto smo bili prevzeti. Tam smo lahko preizkusili meje svojih sposobnosti. Z leti pa seveda vidiš, da obstaja še kaj drugega kot samo najvišji vrhovi. To mi je pa Nepal na en tak zelo nevsiljiv, lep način pokazal in me, kot pravim, tudi veliko naučil. Že naše izhodišče je bilo malo nenavadno, prihajali smo iz bolj razvitega sveta, kot je bil njihov. Ampak ko se malo potopiš v njihovo življenje, na koncu ne veš, kdo je srečnejši. Oni svoje življenje živijo zelo umirjeno, čeprav morajo trdo delati in se boriti za svoj vsakdanji obstoj.
Kako se je Nepal spremenil v 46 letih, odkar ga obiskujete?
Zelo. Ena od teh sprememb so ceste. Prej so bile to steze. V Nepalu nisi mogel videti debelega človeka, ker so hodili peš v šolo, po opravkih in vse so prav tako peš znosili domov. Obnemogle so nosili v bolnišnico tudi en teden daleč. Leta pozneje, ko so zgradili ceste, se je to zelo spremenilo. Iz tega je nastala ena smešna zgodba. Jaz sem si resnično želel prehoditi ali preplezati vsak meter svojega Križa čez Nepal, in ko sva z nosačem hodila po tem območju, kjer so že bile ceste, sva v neki vasi vprašala, koliko je do naslednje vasi. Rekli so, da eno uro. Nama se je zdelo, da mora biti zanesljivo več, vsaj štiri ure. Pa so se začudili, da misliva tja peš. Zelo so bili sočutni in so spraševali, ali nama dajo denar za avtobus. Izmazala sva se tako, da sva rekla, da sva romarja. To so vedno spoštovali. Če se le da, nihče ne hodi več peš, razen seveda v višjih predelih, kjer še ni cest. Ja, to prinese za sabo urbanizacija, ki pa ni vedno pozitivna.
V Nepalu ste doživljali najtežje življenjske preizkušnje. Kako vas je osebnostno zaznamoval?
Res je. Na mojih odpravah v Himalajo je umrlo sedem soplezalcev. Kaj hujšega se ti v gorniškem življenju skoraj ne more zgoditi. Mi smo tja odhajali z vedenjem, da se nam lahko kaj zgodi, ampak ko se je v resnici nekaj zgodilo, se je obramba, ki smo jo gradili, podrla kot hišica iz kart. Vsaka od teh smrti je bila hujša. In to te potem zaznamuje, da veliko premišljuješ o smrti, o življenju. In potem se ti nekatere stvari v tem našem življenju, ki se zdijo strašno pomembne, ne zdijo več tako zelo, ali pa malo manj. Takrat imaš namreč samo dve poti: ali znoriš od vsega hudega ali pa poskušaš nekako živeti naprej in ohranjaš spoštljiv spomin na te izjemne ljudi, s katerimi smo takrat delili svoje sanje. Druga zgodba pa je, da sem leta 2015 doživel tam potres take silovitosti, kot se je zdaj zgodil v Turčiji. Bil sem v središču tega potresa in videl, kako so se ljudje odzvali na to naravno katastrofo. Spet so me fascinirali. Mi smo bili ravno v najhujšem predelu, hujšem, kot je bil epicenter. Tam se je podrlo 54 odstotkov zgradb, tu, kjer smo bili mi, pa 74, ker je drugačna sestava tal. Nekaj dni smo se prebijali skozi tiste vasi, gledali ljudi, ki so čepeli ob svojih ruševinah. Sočutno sem nekomu rekel, da je zdaj res hudo, pa mi je odvrnil: »Veste, mi smo že pred potresom zelo težko živeli.« Prevzelo me je, kako so potres pač vzeli kot še eno od številnih nadlog, ki so jih doletele. Takrat sem začel tudi akcijo zbiranja pomoči tem ljudem, se vračal na območje potresa in sredstva smo razdelili ljudem neposredno. Že naslednje leto smo lahko videli prve rezultate. Optimizem, ki veje iz teh ljudi, navdušuje.
Menda je bilo doživetje potresa prav filmsko, pred vami se je razprl asfalt?
Kot najstnik sem bral o potresih na Kitajskem, ko so pisali, da se je cesta odprla kot knjiga. To se mi je zdelo nemogoče, nato pa sem to doživel! Asfaltirana cesta, široka tri, štiri metre, se je pred nami odprla kot knjiga v tisti minuti tresenja. Pa niti ni bilo časa za strah, samo čudiš se, kaj se dogaja. Še veliko hujše je bilo potem, ko se je tresenje nehalo. Razrahljalo je pobočja nad nami, ki so segala tudi šest tisoč metrov visoko, in ko se je to začelo valiti navzdol, je bilo pa res treba teči za življenje.
Za alpinista je menda zelo pomembno, da zna pravočasno odnehati. Pri tem verjetno nimajo največje vloge le dejstva – slabe napovedi, temveč tudi intuicija? Ste bili v gorah torej vedno z glavo in srcem?
Mislim da, ker če ne bi bil, se zdaj ne bi pogovarjala. Je pa res, da si moraš intuicijo, ki jo omenjate, pridobiti. Na začetku pa moraš imeti tudi malo sreče. Omenil sem, da sem pod Grmado pri trinajstih letih k sreči naletel na izkušene plezalce in začel plezati pod njihovim nadzorom. To je bila sreča, potem pa sem seveda začel nabirati svoje izkušnje. Na prvo himalajsko odpravo sem šel kot totalni zelenec, najvišje do takrat sem bil na Mont Blancu, tam sem se spet učil od starejših kolegov. Poslušal sem jih, spraševati preveč jih pa nisem hotel, ker pri dvajsetih vsi mislimo, da smo najpametnejši (smeh). Ampak vsaj tisto, kar so se oni pogovarjali, se mi je zdelo smiselno shranjevati na »hard disc«, ki ga imamo v glavi. To je bila osnova izkušenj, ki sem jih ves čas imel v sebi in so se potem z vsako odpravo, naj je bila uspešna ali pa ne, nabirale. Šele skozi njih se je izoblikovala nekakšna prava pot, da sem še vedno tukaj, da sem dosegel kar nekaj lepih uspehov, na katere sem ponosen, in da gledam na svet okoli sebe na način, na kakršnega gledam.
Pravite, da ne verjamete v usodo?
Ne, ne verjamem. Usoda je, da se rodiš. Takrat dobiš možnost, priložnost, ki jo moraš pa sam nekako izoblikovati in jo kar najbolje izkoristiti. V roke dobiš karte in potem poskušaš z njimi najbolje odigrati. Na nekatere stvari pač nimaš vpliva, govorim o ljudeh, ki so se mi zdeli neumrljivi, pa so se ponesrečili. Nejca Zaplotnika je tako rekoč na ravnem zasul plaz. Zgodilo se je ne glede na to, kako izkušen je bil. Nekaj malega sreče moraš imeti. Sicer pa mislim, da lahko s svojim delovanjem, znanjem in navsezadnje s predvidevanjem močno vplivaš na svoje življenje. Ker če se vdaš v usodo, ne narediš tistega, kar bi sicer v življenju lahko naredil.
Kako je, ko visiš med življenjem in smrtjo?
Meni se sploh ni zdelo, da visim med življenjem in smrtjo. Takrat postanejo čuti zelo izostreni, telo se nekako zelo osredotoči na to, da začuti, da je nevarno in da se je treba iz tega položaja izkopati tako ali drugače. Pri alpinizmu ne moreš kar odnehati. Še vedno moraš v dolino. Veš, da je nevarno, ampak takrat presežeš svoje moči, za katere niti ne veš, da jih imaš, in se izvlečeš.
Celoten klepet si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 14. 02. 2023.
