Kar je preklemansko res, saj ljudstvo tega sveta zapravi največ za božič, takoj za njim pa je praznik zaljubljencev. Ko je treba kupiti rože, čokolado in po možnosti tudi nekaj nakita. Še zmeraj ne razumem, kdo mora komu kaj podariti, ponekod po svetu se prilizujejo ženske moškim, večinoma je pa obratno. V bistvu nimam nič proti, ker si že dva tedna pred praznikom vsako leto poceni obnovim svojo zalogo orhidej, pa tudi tulipani, kupljeni za nekaj deset centov kos, se razcvetajo v vazi. Trgovine in tržnice so namreč preplavljene s cvetjem, srčki, ptiči, ki se kljunčkajo, in podobno kramo po nadvse ugodni ceni. Tudi največji skopuhi se ne morejo opravičevati, da si ne morejo privoščiti skromne pozornosti za svojo najdražjo, ker se bodo ženske najpozneje naslednji dan pogovorile, kaj je katera dobila, in potem bo joj. Izgovori o protipotrošniških principih večinoma ne vžgejo. Če vsi, zakaj ne ti? In če temu sledi še »najbrž me nimaš več rad«, je katastrofa zelo blizu. Očitno se nam je uspelo prepričati, da tako mora biti in nič drugače.
Ampak kaj je pravzaprav ljubezen? Vzneseno zaljubljenost, zalito s hormoni in prekrito s kopreno romantičnih sanj, še nekako razumemo, vemo tudi, da najkasneje v letu, dveh mine, in potem se vidi, ali je kaj ostalo – včasih trdna vez, drugič spet pogorišče, največkrat pa mešanica obojega. In spoznanje, da je treba za odnos garati. Srečnih kalupov, da bi vanje spravili svoja partnerstva in bi se potem lahko reklo »to je tisto ta pravo«, ni. Čeprav zelo radi pridigamo, kaj je ljubezen zares. Starejša ženska mi je opisovala svoj zakon kot srečen in je tole tako argumentirala: »Ne tepe me in denar mi da za gospodinjstvo«. Kar sem razumela, ker je bilo naokoli veliko sotrpink, ki so jih možje tepli in zlorabljali, pa še same so morale skrbeti za družino. Pri številnih parih se šele na starost vidi, za kaj je šlo v njihovem razmerju – ko otroci že zdavnaj odrasejo in odletijo iz gnezda. Pa se ti petinsedemdesetletni znanstvenik loči in se poroči s svojo kolegico in trdi, da dotlej sploh ni vedel, kaj je prava sreča. Pa pisatelj, ki je ves svoj zakon ženi natikal rogove, zdaj pa že leta sam ljubeče skrbi zanjo, čeprav mu otroci dopovedujejo, naj jo da v dom. Koliko zakonskih žen bi zdržalo večna potovanja v Himalajo Vikija Grošlja, o tem lahko berete v današnji Jani, pri tem pa ni niti sam prepričan, da se bo vrnil. A če ne bi šel, bi bil na smrt nesrečen. Kako sta prebrodila skupna potovanja pa tudi dolge mesece ločitve zakonca Šeruga, tudi o tem pišemo. Je morda prava formula ljubezni zgodba zakoncev Štefanič, tudi to lahko preberete v današnji Jani, ki skoraj vse počneta skupaj, pri tem je ona pobegnila iz prejšnjega zakona, čeprav je globoko verna in bi bilo najbrž spodobno, da bi potrpela. Kar je bog sklenil, naj ljudje ne razdirajo ali nekaj takega.
Kaj za vraga je ljubezen?
