Dokumentarec Vsa ta lepota in prelivanje krvi govori o ameriški fotografinji Nan Goldin, hkrati se ukvarja z njenim barvitim življenjem in z zgodbo o tem, kako se je uprla vplivni družini Sackler, ki je zastrupljala narod s svojimi zelo zasvojljivimi opioidnimi zdravili.
In vse to v kinu, namreč v Kinodvoru, kjer imajo ne le najboljše filme, temveč tudi najboljše občinstvo v mestu – dveurni film so sposobni pogledati brez kokic in telefona. Redko doživetje.
Dva dokumentarca vam dajo za ceno enega in vsak zase je fascinantna zgodba. Vso to lepoto in prelivanje krvi je režirala Laura Poitras, ženska, ki je pridobila zaupanje superžvižgača Edwarda Snowdna in o njem posnela dokumentarec Citizenfour. Njen lanski film je nominiran tudi za oskarja in bafto – potem ko je domov že odnesel zlatega leva in za manjšo sobo nagrad najrazličnejših združenj kritikov. Trenutni seštevek nagrad je devetnajst, več kot deset nominacij pa še čaka na končno odločitev. Nočem reči, da je treba filme gledati zato, ker so jim dali kakšno nagrado, ampak devetnajst je … res veliko.
Tišina, gledamo!
Enaindvajset ljudi, toliko je sedežev v mali dvorani Kinodvora, je dve uri sedelo v popolni tišini. Kot da so še dihati skoraj pozabili. Tole hočem povedati, tišina v kinu je danes bolj redka od glavnega dobitka na eurojackpotu. In približno enako dobrodošla.
Nekatere stvari v filmu ti res vzamejo sapo, a ne zaradi lepote. Laura Poitras ni kot Michael Moore, ki grde in hude stvari blaži s črnim humorjem – Poitrasova besedo prepusti protagonistki Nan Goldin, ki nima veliko razloga za smeh. Ne, njeno življenje ni tragedija, ampak v skoraj sedemdesetih letih, toliko jih šteje, človek doživi veliko, lepega in grdega. Pri enajstih samomor oboževane starejše sestre, pri štirinajstih pobeg od doma in staršev, ki niso bili zreli za vzgojo otrok, pravi, pa so jih vseeno imeli, kar štiri – potem izkušnje s prostitucijo, mamili, epidemijo aidsa, ki ji je vzela kup prijateljev, pa zasvojenost s protibolečinskim zdravilom Oxycontin – in ta je stična točka prepletenih pripovedi v filmu. Vstopna točka za Sacklerjeve.
Predzgodba. Oxycontin je opioidno protibolečinsko zdravilo, ki so ji ga zaradi poškodbe zapestja predpisali leta 2017. Čez noč je bila zasvojena – tako kot milijoni Američanov, vključno z dolgim seznamom slavnih imen, ki so jim oxy, kot mu pravijo po domače, najprej predpisali zdravniki in zatrdili, da ni nevarnosti za zasvojitev. Pa ni bilo res. Številni nato zdrsnejo v odvisnost od trdih drog, mnogi tudi v smrt. Goldinova je bila med srečnejšimi, zasvojenosti se je rešila. In se odločila, da bo obračunala z družino, ki je milijonom povzročila toliko gorja. Na muho je vzela Sacklerjeve.
Pozneje so jim rekli »najhudobnejša družina v Ameriki« in »najhujši dilerji v zgodovini«, ampak trije bratje Sackler, ki so kupili majhno farmacevtsko družbo Purdue, niso bili vedno negativci. Pripisujejo jim zasluge, da so v psihiatriji nehali uporabljati lobotomijo, borili so se za rasno integracijo krvnih bank …, a bili so tudi spretni trgovci, še posebej najstarejši, Arthur, ta je bil tudi strasten zbiralec umetnin in je pred smrtjo leta 1987 večino svojih zbirk podaril muzejem po vsem svetu. Umrl je, še preden je leta 1996 na tržišče prišel oxycontin. Družina Sackler so pravzaprav tri družine, številni potomci treh bratov, ki so medtem že vsi pomrli. Leta 2015 so se Sacklerji prvič pojavili na Forbesovem seznamu najbogatejših. Veliko denarja so podarili muzejem, univerzam, zdravstvenim ustanovam.
Več članov družine je tudi tarča odškodninskih tožb, ki so jih vložile žrtve njihovega zdravila Oxycontin.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 31. 01. 2023.
