Tole je ena prednosti mojega poklica, vsake toliko lahko povsem spustim z verige svojo notranjo radovednico. In ko se je ponudila priložnost, da vtaknem nos v Gledališki atelje, kjer nastajajo kostumi, scenografija, rekviziti …, sem si obljubila, da si bom podarila tudi temeljit ogled baletnega krilca, takega iz klasičnih baletov, onega, saj veste, v katerem nad odrom običajno lebdijo labodi iz jezera in podobna bitja. Tutu po ljubljansko, pačka po mariborsko. Mogoče ga bom smela celo potipati. In sem si dala razložiti, da tako togo stoji, ker so v njem skrite »kosti«, oporne palice, ki mu dajejo obliko, dandanes so iz umetnih materialov, nekoč so bile pa iz kovine, bambusa, lesa … Ah, in potem sem med obhodom labirinta delavnic ateljeja v eni res naletela na tako krilce, videti je bilo, kot bi bilo narejeno iz sladkorne pene ali stkano iz pajčevine, nekaj nežnega, tilastega, frfotavega. Oooooh, sem rekla očarano, koliko plasti blaga pa je v tem? Šest, so rekli.
In ja, sem potipala.
Kdor najde štiri mesece, naj jih da nazaj. V ljubljanskem gledališkem ateljeju ravno končujejo kostume in scenografijo za balet Giselle. Premiera je ta četrtek. Okrog dva meseca časa so imeli, pravi vodja ateljeja Matjaž Arčan. Potrebovali bi jih šest. »Od šest do osem mesecev je minimalno, da normalno steče, da lahko načrtuješ delo, nabaviš material …« Predstav je vedno več, sredstva se pa krčijo, pravi. Se je že kdaj zgodilo, da do premiere niso bili gotovi? Nikoli, izstreli brez pomisleka. Ja, seveda morajo kdaj potegniti delavnik. A se nihče ne pritožuje. »To so najboljši oddelki, nikoli ni problemov, vse naredijo.«
Pri hiši je že tri desetletja in se še spominja časov, ko je bila samo ena ustanova, Slovensko narodno gledališče, čeprav takrat še ni delal tam, in je imela tri hiše pod eno marelo, Dramo, Opero in Gledališki atelje. Potem sta se pa pred leti gledališka direktorja nekaj zlasala in sta šli gledališči vsaksebi, Gledališki atelje je pa od vseh in od nobenega, dve tretjini naredijo za Opero, tretjino za Dramo. »Nekoč, pred tridesetimi leti, smo delali po eno predstavo naenkrat, zdaj pa ni več tako,« vzdihne, zdaj jih delajo več hkrati. Petinštirideset ljudi dela v ateljeju, največ, osemnajst, je šivilj, potem so pa še slikarji, tapetniki, klobučarji, čevljarji, mizarji, ključavničarji … Tapetnika je treba pravzaprav postaviti v ednino, pa čevljarko in slikarja tudi. Saj jim ljudje ne bežijo drugam, a prej ali slej se upokojijo pa ne morejo dobiti novih, ker mladih v teh poklicih ni, denarja pa tudi ne na pretek – to je delo, ki ga opravljaš bolj iz ljubezni kot zaradi denarja.
Ni dovolj, da je lepo
Kostume za Giselle je ustvaril španski kostumograf Iñaki Cobos Guerrero. Tudi sam je bil nekoč plesalec, kariero kostumografa si je gradil skupaj s plesno. Pri Giselle je z istim koreografom, Joséjem Carlosom Martínezom, s katerim sodeluje že osem let in je tudi koreograf ljubljanske postavitve, delal že lani za zagrebški HNK. Kostumi so zelo podobni, pravi, vendar »je to druga produkcija. Ideja je sicer enaka, vendar s spremembami, ki so prilagojene za to Opero in njene posebnosti.«
Pri kreiranju kostumov pomaga, da je bil tudi sam plesalec, pravi. »Ni dovolj, da je lepo, biti mora tudi praktično.« In seveda je treba čim prej začeti: »Kakšno leto pred premiero – saj ne gre le za dizajn, pripraviti je treba blago, izbrati moraš vse materiale, vse okraske pri kostumu. En kostum ima lahko osem vrst blaga in tri različne okraske, pa še pokrivalo zraven – videti je kot le ena risba, a znotraj tega je veliko podrobnosti.« In ko že omenja pokrivala – sam je kriv, on je začel – mu izpulim poklicno skrivnost, to vprašanje mi namreč že leta ne da spati: kako dosežejo, da med plesom klobuki in klobučki ne poletijo z glav? »Naredimo zelo na tesno,« pravi med smehom. »V notranjosti je veliko elastike. Na zunaj se nič ne vidi, skrito je v notranjosti in drži klobuk na glavi. Pri dekletih pa damo mrežo, ki je take barve kot lasje, in se pritrdi s sponkami. Tako se ne vidi, da je klobuk v resnici pritrjen na mrežo.«
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 10. 01. 2023.
