Da mu je zdaj že pokojni Robert Runcie, bivši canterburyjski nadškof, nekoč prišepnil, da bi kronanje prešuštnika in ločenca zahtevalo popravek kraljeve prisege ob kronanju, pravi Holden, potreben bi bil torej nov zakon, ker pa v britanskem parlamentu nikoli ne razpravljajo o monarhiji brez monarhovega privoljenja, bi to pomenilo, da bi moral predsednik vlade najprej dobiti Karlov pristanek in bi se vse skupaj lahko zvrtinčilo v hudo ustavno krizo. In bi lahko potem Britanci ostali ne le brez kronanja, temveč tudi brez prostega ponedeljka, ki naj bi mu sledil.
V resnici se jim tega ni treba resno bati, kronanje bo in dela prosti ponedeljek tudi, kajti kot so pojasnili, je kronanje, ki je predvsem verski obred, s pravnega vidika povsem nepomembno, gola formalnost, Karel III. je kralj s kronanjem ali brez njega, avtomatsko je zasedel prestol v trenutku smrti prejšnje kraljice Elizabete. Ali kot je rekel neki ugleden pravnik, »obred kronanja je samo trapast in vraževeren ritual Anglikanske cerkve«.
In zatorej kronanje bo in bo vključevalo vse osnovne elemente obreda, kot ga poznajo že več kot tisoč let, hkrati pa bo vsebovalo duha našega časa, so zagotovili. Vprašanje, ki Britance najbolj muči, pa je tole: ali bo kronanje skromna zadeva ali razvratna eksplozija razkošja, brezbrižno norčevanje iz stiske številnih Karlovih podanikov, ki se s skrajnimi napori le za lasek držijo nad vodo?
Zlata sredina. Kolikor daleč nese spomin najstarejše generacije, navadnim Britancem še nikoli ni šlo tako slabo. Televizijska poročila po šivih pokajo od zgodb o revnih upokojencih, ki umirajo od mraza, ker si ne upajo prižgati peči, ali pa morajo izbirati med toploto in lakoto, cene ogrevanja so šle namreč v nebo in še malo više, takih stroškov pa ljudje preprosto ne zmorejo več. Razkošno cerkveno slavje (ki ga plača država, torej ljudje), za katero bodo šli milijoni in milijoni davkoplačevalskih funtov, bi se sredi gospodarske krize zdelo kot kruto norčevanje iz nebogatih – se pravi večine prebivalstva. Ampak …
Ampak dvor, ki je imel sprva polna usta »skromnega obreda«, si je medtem premislil – od zadnjega kronanja (ki je bilo Elizabetino, 2. junija 1953) do Karlove umestitve bo preteklo le slab mesec manj kot okroglih sedemdeset let. Čeprav zdaj štiriinsedemdesetletni kralj zagotovo ne bo vladal sedemdeset let kot njegova mati, ki je prestol zasedla pri petindvajsetih, je kronanje vendarle stvar, ki se zgodi povprečno enkrat na generacijo. In bi torej že moralo biti majčkeno razkošno. A lahko, državna zakladnica, a lahko? In seveda je to edina tovrstna ceremonija v Evropi, druge monarhije s kronanji opravijo z bistveno manj pompa. A lahko, davkoplačevalci, a lahko? A smemo? Za čast in slavo Britanije, a lahko?
Ko nič hudega sluteč tole berete, na dvoru že mrzlično poteka Operacija zlata krogla (kraljevo kroglo, kot se ji reče, z dragulji okrašeno votlo zlato kroglo, ki ima na vrhu križ, monarh med kronanjem drži v roki, spominja ga na to, da njegova moč prihaja od boga) – načrtovanje obreda in vsega, povezanega z njim. Kako razkošno ga bodo zastavili, še ni povsem jasno, zdi se, da trenutno načrtujejo kronanje, ki bo manj razkošno od Elizabetinega, vsekakor pa se ga ne bo dalo opisati kot »skromno«. En tak razkošen kompromis.
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 10. 01. 2023.
