Najprej bolj za šalo kot zares – glede na to, da zaradi sodobne tehnologije vedno manj ljudi piše z roko, boste grafologi izgubili delo?
Da, že božičnih in novoletnih čestitk je veliko manj kot nekoč. Na pošti pravijo, da je le še desetina tega, kar je bilo pred desetimi leti. Vse drugo so SMS-ji in elektronska sporočila. Je pa zanimivo nekaj. Ta osebni vidik, ko pišeš nekomu, ker se mu hočeš osebno približati, pa je ostal pri anonimkah. Tisti, ki pišejo anonimke, so tako butasti – oprostite izrazu –, da še vedno pišejo na roke. Svojo čustvenost, četudi je negativna in zlonamerna, hočejo približati tistemu, ki mu pišejo, s tem pa se poveča možnost, da jih odkrijemo. Tu potem ne gre toliko za grafologijo, bolj za forenzično preiskovanje pisav.
Kar tudi vi počnete ...
Da, seveda. To je delo sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav, ko mora odgovoriti na vprašanje, kaj dokazuje, da je nekdo pisec nečesa ali da ni. Če je na to vprašanje odgovorjeno pozitivno ali negativno, je izvedenec opravil svoje delo. Velikokrat se pa ne da odgovoriti, je nedoločljivo – ali si imel premalo primerjalnega gradiva ali sploh nič, mogoče je oseba, ki je pisala, kot recimo pri oporokah, že pokojna … Oporoke se seveda še vedno pišejo, ali so lastnoročne ali pred pričami. Če so pred pričami, mora na njih biti podpis pokojnika in dveh prič, če so lastnoročne, mora biti pa ves tekst in podpis. To bo še kar nekaj časa pisano na roko.
Težave pri preverjanju istovetnosti oseb se pojavljajo tudi zaradi digitalnega podpisovanja, ste omenili.
Z digitalnim podpisovanjem se srečujemo v bankah, na zavarovalnicah in upravnih enotah. Ljudje, ki so se prej podpisovali na papir, se zdaj z elektronskim pisalom na elektronsko ploščo, kjer prihaja do spodrsljivosti. Naš podpis je lahko drugačen kot sicer, ker je podpisovanje na elektronski plošči upočasnjeno za nekaj stotink sekunde in naš signal, ki gre preko oči do centra za vid, ne sprejema že napisanega. Ko se podpišete na papir, ni težav, ta zakasnitev pa je tako moteča, da se ljudje poskušajo tudi po desetkrat podpisati, pa se ne morejo enako. Potem je še problem pri podpisovanju s prstom na telefonu, ko prejemamo pošiljke. Podpis je brezoblični, amorfni lik, za katerega vam noben izvedenec na svetu ne more dokazati, da ste to podpisali vi, ker ni nobenih tipičnih značilnosti. Kaj je bistvo rokopisa? Kaj je zakonodajalec že pred 200 leti predvidel? Da se vsak od nas podpiše drugače in je zato identičnost pisave nekega pisca ravno v njegovem zapisu. Ena zaščita je pa še vedno. Ko dobite na primer pismo s sodišča, je zraven povratnica, kjer morate še vedno izpisati dan in mesec z besedo in se podpisati. Imamo dve vrsti podpisov, eno je polni podpis, kjer se podpišete recimo »Milena Krajnčan«, drugo je pa okrajšani podpis – paraf, kjer je lahko brezoblična čačka. V pravnem prometu, če prodajate avto, hišo, karkoli, se je absolutno priporočljivo podpisati s polnim imenom.
Zakaj vas je sploh začela zanimati analiza pisave?
Ko sem končal FSPN, me je zanimalo ogromno stvari. Med drugim sem pozneje študiral tudi psihoterapijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Psihologija je pomembna, da znaš stvari predstaviti. Grafologija pa se mi je zdela niša, s katero se ukvarja malo ljudi. Pokojni Anton Trstenjak mi je svetoval, naj si v NUK-u preberem dela Ludwiga Klagesa, nemškega karakterologa in grafologa oziroma nosilca nemške šole o grafologiji. Potem pa mi je po naključju prišla v roke ena od številk revije Psychologie Heute, kjer je bil ravno članek o njem. Prebral sem, da je še kot docent na eni od berlinskih fakultet napisal, da se manjvrednost židovske rase vidi že iz njihove pisave, in od takrat me kot avtor ni več prepričal o ničemer, čeprav ga v Nemčiji še vedno zelo cenijo.
Zadnji dve leti sta nas močno premetavali, bojda bo leto, ki prihaja boljše. Je mogoče iz pisave razbrati, koliko smo se v tem času spremenili?
Da bi to lahko ugotovil, bi moral imeti pisavo pred začetkom epidemije in iz tega obdobja, da bi lahko primerjal, koliko se je nekomu spremenila. Pisava je odraz psihofizičnega stanja vsakokratnega pisca. To pomeni, karkoli se zgodi v možganih, se pozna tudi na pisavi. Ugleden nemški psiholog pisave Rudolf Pophal je rekel, da pisava ni rokopis, ampak možganopis, in to drži. Nekateri invalidi recimo nimajo rok in pišejo z ustnicami ali nogami. Zato je to možganopis. Možganopis pa je tudi zato, ker vsakršno stanje, ki se dogaja v možganih, vpliva tudi na pisavo. Zanimivo je, da se nihče izmed nas ne more popolnoma enako podpisati dvakrat. Zakaj ne? Ko gredo naši impulzi iz neokorteksa, torej iz možganske skorje po živcih in preko grafomotorike do rok, se ti menjajo v stotinkah sekunde, zato niti če smo maksimalno skoncentrirani, svojega podpisa ne moremo nikoli popolnoma ponoviti. Ko imamo pri forenzičnem preiskovanju pisav dva popolnoma enaka podpisa, lahko jih je tudi pet, tudi to se je že dogajalo, so ti ponarejeni. Ponareja pa se danes s skeniranjem, to je najobičajnejša oblika. Lahko sta tudi dva popolnoma enaka podpisa, pa sta oba ponarejena in je original povsem drugje. Kako to dokažemo? Najlaže tako, da se naredi prosojnica enega in drugega, ju pokrijemo in natanko to lahko opazimo. Tudi enojajčni dvojčki se ne morejo podpisati enako.
Več v reviji Jana, 3.1.2023
