»Pri mojih 85 letih ne morem drugače gledati na božič kot s primerjavo s prejšnjimi časi. Vsekakor je danes božič izgubil čar davnine. To je vendar tisočletja star praznik, praznik sonca ob zimskem kresu, ob zimskem sončnem obratu. Vedno je to bil in je še danes vesel praznik, ki ga vsi nosimo v srcu – verni in neverni, pobožni in nepobožni. Božič je tako star in tako velik praznik, da presega meje verskega praznika. Današnje nakupovanje daril res ne more ustvariti tiste prazničnosti, ki jo je stoletja imel božič,« pripoveduje Dušica Kunaver, pisateljica s skoraj 150 izdanimi knjižnimi deli, zbirateljica etnološkega gradiva. Med njenimi deli so tako poljudnoznanstvene kot leposlovne knjige ter pedagoški priročniki, še vedno pa vsak dan z vso predanostjo piše nove. Zdaj v sodelovanju z alpinisti pripravlja knjigo Himalajski vodja od Svinge do Svinge, dokument o vzponu slovenskega alpinizma v svetovni vrh. Ustanovila je društvo Naše gore list, ki je tudi založnik njenih knjig.
Po božiču dan spet raste. »Božični čas je prav gotovo najpomembnejša prelomnica v koledarskem letu. Decembra, ko je sonce vsak dan slabotnejše, dan vedno krajši, noč vedno daljša, mraz vedno hujši, je misel, da je sonce obrnilo svojo pot navzgor, vesela in odrešilna. Po božiču dan spet začenja rasti, noč se krajša, vedno več je svetlobe. Svetloba, težnja po njej, je enako stara kot prastari strah pred temo.«
Pot k svetlobi. Ob skorajšnjem koncu leta je veliko zaskrbljenosti zaradi dogajanja v svetu. »Letos imamo res nenavadne razmere, ki bremenijo naš vsakdanjik. Vendar ohraniti moramo optimizem, ki nam ga narava ponuja ravno v tem času. Četudi po uradnem koledarju božični čas pomeni šele začetek zime, je narava v tem času že na poti k pomladi, k vsak dan daljši svetlobi. Predvsem pa je dobro, da se kdaj pa kdaj ozremo v preteklost. Kaj vse je naš narod že previharil – tisoč let tlačanstva, tri stoletja turških vpadov, štiri stoletja kmečkih puntov, ob vojnah, lakotah, kobilicah, kugah in še in še, in vendar mu je vedno uspelo 'stati inu obstati'. Če dobro pomislimo, moramo priznati, da nam je glede na vso to trdo preteklost danes dobro. Zato je pametno, da se držimo stare dobre ljudske modrosti: vedno moraš vedeti, kaj imaš, ne česa nimaš!«
Potrošništvo, mašilo za praznino. A nemalokrat to čarobnost božične narave in praznika zasenči potrošništvo. »Ob prazničnih dneh je prav žalostno gledati prepolne nakupovalne vozičke v trgovskih centrih. Ali lahko ta potrošniška mrzlica pričara lep praznik? Morda pa je to le mašilo za praznino potrošniške dobe. Najkrajšo pri vsem tem potegnejo otroci, zasuti z igračami, ki jim nič ne pomenijo. Ali ne bi starši otroku raje povedali prijazno pravljico, kot da mu kupijo nesmiselno igračo? Koliko bolj ga bodo osrečili, če ga vzamejo v naročje in mu povedo pravljico, ki mu bo bogatila domišljijo in otroštvo. S praznim nakupovanjem bomo naredili iz otroka prazno in naveličano osebo.«
Čas mladega žita. Je dandanašnji praznik manj notranje bogat? »To je vsekakor res. Potrošništvo podira stare vsebine božičnega praznika. Današnjih potrošniških daril res ne moremo primerjati z nekdanjim božičem, ki je bil poln stoletja starih vsebin. Če pomislimo samo na mlado, kaljeno žito. Skodelice z zemljo, v katero so nekdaj na god sv. Barbare, ki je 4. decembra, posejali žitno zrno, je bilo na božični mizi že v polni, mladi zeleni rasti in je domačiji veselo oznanjalo: kmalu bo prišla pomlad! Božični čas je bil tudi čas božičnih kolednikov, svetoštefanskih šeg, tepežkarjev, novoletnih kolednikov, bohinjskih otepavcev, kraških božičnih čokov in tako dalje. V božičnem času so nekdaj tudi hlapci in dekle imeli dopust, da so odšli k svojim družinam ter preživeli lepe praznike v krogu svojih dragih.«
Božični spomini. Dušici Kunaver božič veliko pomeni, pa tudi lepi družinski spomini nanj. »Božič doživljam predvsem ob lepih spominih na čas, ko so bili otroci majhni. Kako lepi so bili večeri, ko smo izdelovali okraske za božično smrekico. Otroci so iz raznobarvnega papirja izrezovali ptičke, zvezdice in figurice. Skupaj smo pekli piškotke in jih obešali na nitko, da so postali okraski za božično drevo. Tudi domača peka potice je bila vedno čudovito, praznično doživetje. Priprave na božič naj bi vedno bile njegov prelep sestavni del. Zdaj, ko imam tri mlade družine, jim kljub vabilom, da bi skupaj praznovali, ne želim motiti družinskega praznika. Božič, sveti večer, je predvsem družinski praznik, namenjen samo družini, zato je bolje, da ga tudi stara mati ne moti. Božični večer zadnja leta preživljam pri sestri. Se pa vsako leto srečamo, vse tri moje mlade družine in jaz, na en večer med 25. in 31. decembrom. Takrat imamo »razširjen« družinski praznik in si tudi izmenjamo darila. V današnjih časih so božična darila res postala moderna, vendar je ta moda stara šele nekaj desetletij. Ko sem bila jaz mlada, te navade še ni bilo. Darila sta prinašala Miklavž in Dedek Mraz, božič pa je bil sam po sebi dovolj prazničen, da ni potreboval daril. Nekdaj je bil poln starih čarov.«
Mir vsem ljudem na Zemlji. Kaj je zanjo bistvo božiča? »Bistvo božiča je prelepa božična misel: mir vsem ljudem na zemlji! Vtkana je v vse naše božične šege. Božič je edini praznik v letu, ko drug drugemu z besedami želimo srečen božič in srečno novo leto. Kjerkoli srečamo prijatelja, znanca, sorodnika, vsakemu želimo vse lepo in najlepše. Med božičnimi prazniki si vzamemo čas za sočloveka, soseda, prijatelja, za večjo pozornost in medsebojno pomoč, ki dela naše življenje lepše in dragocenejše. Predvsem pa je božič družinski praznik, ki združuje družino in ustvarja lepe spomine. V božičnem času moramo pozabiti na vse zamere, prepire, na vso jezo, takrat ni prostora za kaj slabega. Drug drugemu želimo kup zdravja in sreče, vsega lepega in najlepšega!«
Božično drevo. »Smreka s svojo večno zeleno barvo je od nekdaj obredno drevo. Spodbudno govori človeku sredi zime: 'Nič se zime ne boj! Poglej me, kako sem zelena. Zima mi ne pride do živega.' Šega okrašenega božičnega drevesa pa ni naša, uvožena je bila iz Nemčije na začetku prejšnjega stoletja. V slovenskih domačijah so ob božiču s smrečjem okrasili bogkov kot nad mizo. V zelenju mora kotek biti, vsa se hiša veseliti, se glasi star ljudski rek.«
Predmeti na božični mizi, prinašalci zdravja, sreče in blaginje.»Slovita božična miza je bila nekdaj v slovenski domačiji nekakšen hišni oltar. Na njej je moral biti predvsem božični kruh, ki se je v večini naših krajev imenoval poprtnik, ker je bil pod prtom. Kos božičnega kruha, zataknjen za stropnik, je od hiše odganjal strelo, zataknjen za hišno kljuko je odganjal coper, zamešan med semensko žito je prinašal dobro letino. Prinašal je tudi zdravje. Če poješ devet poprtnjakov, postaneš močan za devet korenjakov, so trdili Gorenjci in si zato v božičnem času izmenjavali poprtnjake. Na božični mizi je bil vedno tudi rožni venec, ki je hiši prinašal pobožnost. Golida za mleko je domačim kravam čarala mleko. Vrč vode na božični mizi je skrbel, da vode v prihodnjem letu ni bilo ne preveč in tudi ne premalo, da ni bilo ne suše ne poplave. Vsi ti predmeti na božični mizi, in še več jih je bilo, so imeli čarodejno moč – prinašali so zdravje, srečo in blaginjo.«
»V božičnem času moramo pozabiti na vse zamere, prepire, na vso jezo, takrat ni prostora za kaj slabega.«
Še več zanimivega branja vas čaka v priljubljeni družinski reviji Jana, ki piše zgodbe o ljudeh in za ljudi.
