Še en primer iz življenja, spet mojega: pred leti sem delala članek z delovnim naslovom Od smrti do groba, opisoval je pot pokojnika od smrti do pogreba, in naju je s fotografom po Žalah preko vseh postaj na tej poti vodil njihov uslužbenec, gospod z odličnim smislom za humor. Opisoval je zmedo sorodnikov, ko pridejo naročit pogreb, pa nimajo pojma, kaj naj izberejo, krsto?, žaro?, kakšen naj bo venček?, pevski zbor ali trobentača?, pogosto niti tega ne vedo, kakšne vrste pogrebov sploh obstajajo – ker se s pokojnikom niso nikoli pogovarjali o njegovih željah. In mi je po tem, ko je članek izšel, več ljudi zgroženo reklo, fuj, groza, kako si mogla pisati o tem? Prav zato, ker se je treba o smrti pogovarjati. Prav zato.
Tudi za smrt je potrebno nekaj načrtovanja. Kako načeti pogovor o smrti? O tem pišejo knjige, ampak obstaja tudi bližnjica – veliko tovrstnega materiala je na spletu.
Bejž preč! Prejšnji teden je zavod Opro priredil okroglo mizo o smrti v vsakdanjem življenju z naslovom, ki so si ga sposodili pri psihoterapevtu Claudu Steinerju, Zbudimo se! Umiramo. In so se trije sodelujoči strinjali, da smo v zahodnih državah smrt iz domačega okolja odrinili v socialne in zdravstvene ustanove, torej v domove starejših in bolnišnice, s čimer smo sicer dosegli, da je postala skoraj nevidna, nekaj, kar se nekje drugje dogaja nekomu drugemu – a smo zato toliko bolj prestrašeni in zmedeni, ko se zgodi nam. Ker o smrti nočemo premišljevati, ker jo odrivamo stran. Ker se o njej nočemo niti pogovarjati. In to je napaka. Da je smrt del življenja, se zdi že precej zmahana krilatica, ampak če premislite, drži. Če smrti ne odrinemo v ustanove, absolutno drži. Socialna psihologinja dr. Mirjana Nastran Ule, ena od sodelujočih pri okrogli mizi, je povedala zgodbo, ki to odlično ilustrira: kako je kot štiri- ali petleten otrok bila skupaj z vso družino pri umirajoči prababici. »Spomnim se globokega občutka miru. Od takrat je zame smrt ostala povezana z globokim občutkom miru. To smo zdaj izgubili, ker nismo soočeni s smrtjo, ker je ne vidimo, ne doživimo, zato nam je tuja,« je rekla.
O tej tujki zelo malo premišljujemo, ima pa večina ljudi zelo podobno predstavo, kako bi radi umrli, če že res morajo. Njene raziskave so pokazale, je rekla sociologinja dr. Sinja Čož, da bi večina najraje umrla v spanju. Ali pa vsaj na hitro, bum!, v kakšni nesreči. Zoprno za svojce, ampak zanje pa boljše kot dolgo, boleče umiranje. Kar me je spomnilo na tisti zelo črni vic, kjer nekdo pravi, rad bi umrl kot moj dedek, mirno, v spanju, ne pa vreščeč od groze kot potniki v njegovem avtu.
Prehod ali konec, nekaj od tega. »V sekularnih družbah smrt ni več prehod v novo življenje, smrt pomeni samo konec, nič drugega. Najbolj vrednotimo življenje, mladost, produktivnost, smrt pa je ravno nasprotno od tega. Kako osmišlja smrt, je stvar posameznika. Razlika v tem, kako jo bomo sprejeli, je zelo pogojena s tem, v kateri družbi živimo in kako kot družba temu dajemo smisel,« je rekla dr. Čož. V zahodnjaški družbi, še posebej v mestih, kjer ni več navade bedenja ob mrliču, ljudje živijo odmaknjeni od smrti – covid je to delno, a le začasno spremenil, medtem pa so se stvari že vrnile v stare tirnice – ampak na tisti del o osmišljanju smrti imamo pa vpliv. Tudi umiranja se je treba naučiti, je nedavno v nekem intervjuju rekla soustanoviteljica univerze za tretje življenjsko obdobje dr. Dušana Findeisen. »… kajti umiranja se ne moremo učiti iz knjig. Pa tudi smrti se ne bojimo, bojimo se svoje ideje o smrti, trdi Michael Onfray.«
Več v reviji Jana, št. 48, 29.11.2022
