Da starost ni za reve, je že pred mnogimi desetletji vzdihnila igralka Bette Davis, ki je potem umrla nekega petka pri enainosemdesetih. Mnogi pa ne čakajo pasivno na neizbežen konec, temveč vzamejo stvari v svoje roke. Ne dogaja se le v filmih. Tole so čisto pravi primeri čisto pravih smrti iz čisto pravega, resničnega življenja.
Oktobra 2020 so iskali pogrešana ameriška zakonca Leeja in Stello Vigil, oba stara nekaj čez sedemdeset, in ju našli ustreljena na pohodniški poti v Koloradu. Preiskava je pokazala, da je šlo za umor in samomor, on je ustrelil njo in potem še sebe. Policija je pozneje sporočila, da je šlo za samomorilski dogovor med zakoncema.
A podobne zgodbe so dogajajo tudi bliže nam, čisto v naši soseščini. Sredi letošnjega septembra je starejši avstrijski par odšel na pokopališče v Gradcu in je potem ob grobu, ki sta ga zakupila, on najprej ustrelil njo in potem še sebe. Tudi onadva sta bila v sedemdesetih in tudi pri njiju je šlo za dogovorjeno smrt. V poslovilnem pismu je mož napisal, da se poslavljata zaradi hude bolezni soproge.
»Nisem ga mogla pustiti samega,« v poslovilnem pismu svojima otrokoma napiše Ella. Podobna je zgodba, ta je pa čisto z domačega praga, ko so septembra letos v ljubljanskih Mostah našli mrtev par, on jih je imel osemdeset, ona dve leti manj. Tudi tokrat je on najprej ustrelil njo in potem sebe. Tudi v tej zgodbi je bila ona hudo bolna, peljal jo je v bolnišnico, a je niso hoteli sprejeti, potem jo je odpeljal nazaj domov in oba ubil. Da najbrž ni mogel ali hotel živeti brez nje, ugibajo sosedje. Aprila lani se je še ena taka zgodba odvijala v Cerknici – 85-letni moški je z blazino zadušil dve leti starejšo hudo bolno ženo, nato je ubil še sebe.
V vseh teh zgodbah gre uradno za umor in samomor, v resnici pa za samomorilski pakt. Dogajajo se po vsem svetu. To so precej pogoste zgodbe. Ko je konec neizbežen, odideta skupaj.
Odhajajo sami. A ljudje pretežno ne odhajajo v parih, seveda ne, večina odide sama. Vsakih 40 sekund nekdo nekje na svetu naredi samomor, so izračunali leta 2019. NIJZ poroča, da je sicer trend smrti zaradi samomora v Sloveniji v upadanju, ampak ta spodbudna vest ima tudi tokrat en »ampak« s slabšo novico. Tegale: ampak izjema so najvišje starostne skupine (ljudje nad 65 let), pri katerih je gibanje samomorilskega količnika zelo nestabilno. Število samomorov s starostjo narašča. Velikanski razkorak med moškimi (ki veliko pogosteje naredijo samomor) in ženskami se s starostjo še povečuje – kot pravi NIJZ, »moški v najvišjih starostnih skupinah pet- ali večkrat pogosteje umirajo zaradi samomora«.
To nikakor ni nenadna epidemija – samomori med starejšimi so dolgotrajen problem. Le da se o njem malo, veliko premalo govori. Medtem pa v Sloveniji število ljudi nad 65 let raste. Narašča tudi število samomorov med starejšimi od 65 let.
Doba izgub. Če nekdo naredi samomor zato, da bi se izognil bolečinam, izgubi dostojanstva in samostojnosti, ki jih prinaša neozdravljiva bolezen, okolica to še nekako razume. Toda predčasno in po svoji volji odhajajo tudi ljudje, ki so telesno zdravi in bi se lahko nadejali še več let kakovostnega življenja. Zakaj?
Osamljenost je na vrhu lestvice razlogov za samomor med starejšimi, kažejo raziskave. Če dovolj dolgo živiš, boš neizbežno doživel izgubo svojcev, vrstnikov, prijateljev. Starost je doba izgub in mnogim nekoč preprosto zmanjka človeških vezi. Ostane samota. In huda osamljenost. Nikogar več nimajo. Nikogar za pogovor, nikogar, ki bi jih držal za roko, nikogar, ki bi jim voščil dobro jutro in lahko noč. Za ljudi, ki samote niso bili vajeni in ne znajo biti sami, je to pogosto pretežko breme.
Več v reviji Jana, št. 41, 11.10.2022
