Videz prostora morda res ni vse, ampak prijetno vzdušje in estetski prostor gotovo vplivata na učence, meni Ana Cerar, pobudnica projekta in ustvarjalka nove, verjetno najbolj priljubljene učilnice v Šolskem centru Velenje. Svojo idejo, da bi preuredila učilnico po ameriškem principu »flexible seating classrom« (prilagodljiva učilnica s sedeži), je najprej predstavila ravnatelju Simonu Konečniku. Ni imela veliko pričakovanj, saj se je zavedala, da šole pač nimajo na razpolago kaj dosti denarja. A tako in tako ni nameravala veliko zapravljati, in ko ji je ravnatelj dal zeleno luč – pod pogojem, da vsak dodatek, ki ga bo uporabila v novi učilnici, smiselno in strokovno utemelji, zakaj je dober in koristen –, se je predelava prostora začela. Ana je v šolo prihajala med počitnicami in učilnica je počasi dobivala novo podobo.
Denar je zbrala z donacijami. Pri ustvarjanju drugačne, udobnejše učilnice je izhajala iz želje, da bi se učenci v njej bolje počutili. »Pred tem sem premišljala, da bi zgolj prepleskali ali porisali kakšno steno, da bi ustvarili manj sterilno okolje. Ko pa sem na spletu videla, kaj vse delajo iz učilnic v tujini, predvsem v Ameriki, sem vedela, da si želim ustvariti nekaj podobnega. Ker nisem želela, da bi bil moj projekt strošek šole, sem ves denar za prenovo zbrala z donacijami. Pri prilagodljivi učilnici gre v glavnem za idejo, da imajo učenci na razpolago različna sedišča, od žog, vrtljivih stolov in vreč za sedenje do gugalnika in kavča, da lahko sedejo tja, kjer jim v tistem trenutku najbolj ustreza. Med dijaki imamo tudi takšne s hiperaktivno motnjo (ADHD), ki jim morda bolj ustrezajo žoge, na katerih lahko med poukom malce poskakujejo.« Ker jim je omogočeno gibanje, četudi zgolj zibanje, lažje sledijo pouku, opaža. Tudi spoznanja nevroznanosti so naklonjena temu, da učencem med poukom omogočamo delno gibanje po prostoru, če jim to ustreza. »Učenci dopuščanja gibanja po učilnici med poukom za zdaj ne izkoriščajo za kakšne vragolije, saj je zanje motivacija, da bodo v tej učilnici lahko tudi ostali.«
Ni primerna za matematiko. Ana Cerar je pri urejanju učilnice uporabila rabljeno pohištvo, veliko ga je dobila kar na raznih spletnih oglasnikih, nekaj pohištva je celo prenovila. »Dobila sem, recimo, zastonj kuhinjsko mizo, pa sem jo med počitnicami pobrusila, prebarvala in prelakirala.« V učilnico je vključila tudi zelene rastline, ki jim študije pripisujejo vpliv na dobro počutje. Oko se lahko za zdaj spočije na monsteri, taščinem jeziku, kaktusu in aloe verah, ki jih je za učilnico prispevala sodelavka.
Celoten prostor pa je zasnovan ne le na domačnosti, temveč hkrati omogoča lažje skupinsko delo, ki ga želi sogovornica v čim večji meri vključiti v svoje poučevanje. »Ne želim, da je pouk zgolj predajanje znanja, ampak da učenci pri njegovem usvajanju aktivno sodelujejo z avtentičnim skupinskim delom, s čimer želim spodbujati njihovo ustvarjalnost ter razvijati njihove spretnosti in kompetence, da se bodo bolje znašli in širše razmišljali. Je pa res, da takšna učilnica morda ni najprimernejša za učenje matematike, tudi teste se bo pisalo v drugih, klasičnih učilnicah, saj v tej ni dovolj miz,« je realna.
Eksperiment, v katerega verjame. Novo učilnico dojema kot eksperiment, v katerega verjame, in upa, da se bo izšel. »Menim, da ni v redu, da imamo same klasične učilnice, da je treba vnesti malo raznolikosti in da se da tudi različno delati. Zdi se mi zelo koristno, da se fokus z učitelja včasih prenese na učence.«
Več v reviji Janašt. 37, 13. 9. 2022