Ali pa tudi ne, do pred dvajsetimi leti je bil dvorec dom duševno prizadetim otrokom in mladini. O tem, kako se jim je tam godilo, pričajo oblazinjene sobe v drugem nadstropju. Slovenski Versailles so nekoč rekli temu baročnemu biseru na Ptujskem polju. Od daleč je še vedno lep. Od blizu je precej manj versajski, fasada vzdihuje po obnovi in vrata ograje so že dolgo zaklenjena z verigo.
Marija je izgubila obraz. Občasno je v rabi samo še slavnostna dvorana, ki ji je nedavni zagrebški potres zapustil nekaj razpok. Črnega marmorja, ki je nekoč pokrival tla, že davno ni več, še vedno pa je na stropu originalna poslikava iz leta 1708, domnevno delo Johanna Casparja Wagingerja, in še vedno je v znamenju štirih – upodobljena so štiri Herkulova dela, štirje letni časi in štirje kontinenti. Drugi prostori so prazni. Originalno pohištvo? Nekaj kosov hranijo na Ptujskem gradu, tudi kakšna tapiserija je tam, nekaj kosov pohištva naj bi bilo na Brdu pri Kranju, ostalo je izpuhtelo.
Ampak dvorec se počasi prebuja ali še bolje, prebujajo ga – lani je bila obnovljena grajska kapela, do jeseni naj bi bila končana prenova oranžerije. Do leta 2027 naj bi 30 milijonov evrov pomagalo obnoviti glavno poslopje, takrat bo dvorec predvidoma dobil nove vsebine. Nekateri kipi so se restavrirani že vrnili na staro mesto, na primer kip Janeza Nepomuka, ki stoji čisto na koncu posestva. Na drugi strani, skoraj dva kilometra stran na začetku drevoreda, pa še vedno manjka kip Marije, tudi tega so odpeljali na restavracijo, a se še ni vrnil domov – menda zato, ker je nesrečna Marija izgubila obraz, pa se še niso zedinili, kakšen naj bo novi. Nam je vseeno, pravijo domačini, samo dajte ji že enkrat obraz in nam jo pošljite nazaj. Konec koncev imajo kipi istega avtorja, Jožefa Strauba, tudi na Ptujski gori. Tudi v restavrirani kapeli, v kateri pobarvan les zelo prepričljivo igra vlogo marmorja, originalno sliko Marije še nadomešča kopija. Na bolniškem dopustu je tudi kip Neptuna iz fontane na dvorišču, nekoč ga je obkrožalo šest kipov grških filozofov in dvanajst kipov, ki so upodabljali stanove, potem je ostal sam, zdaj pa še njega ni več v fontani brez vode.
Oranžerija, kjer so nekoč rasli prekrasni dišeči citrusi in bodo kmalu spet, je zdaj še gradbišče, ampak to ne pomeni, da je hrup odgnal štorklje. Nekoč so gnezdile na glavnem dimniku, pa so del gnezda odstranili, da ne bi postalo pretežko, preostanek je pa potem veter odpihnil in so se štorklje nato protestno preselile nedaleč stran na streho oranžerije, in zdaj so očitno trdno odločene, da se od tam ne bodo nikamor premaknile. Ko spodaj razbijajo, štorklja stoično sedi na gnezdu in se ne da motiti.
Jana št. 28, 12.7.2022
