»Nismo več dežela tabujev, ampak tako kot pri vsem velja, da so nekatere ženske zelo odprte, za druge pa – sploh če izhajajo iz tradicionalnih družin – je spolnost nekaj, o čemer se ne sme govoriti, češ, čudno, da mi to paše. Pogosto mi čisto potihem povejo kakšno stvar ...« Da ne more ocenjevati, kakšna je na splošno spolnost Slovenk, pravi dr. Jermanova, zagotovo pa ve, da so potrebe in stiske velike, znanja in strokovnjakov spolne medicine pri nas pa veliko premalo.

Samo za zdravnike. Empatična in topla je, pa rada se smeje – natanko tiste vrste ženska, ob kateri se druge ženske, njene pacientke, počutijo dovolj varne, da ji zaupno zašepetajo kakšno svojo stisko. Ampak med specializacijo ginekologije in porodništva spolne medicine ne učijo. In se je zato odločila, da bo svoje znanje poglobila v tujini. »Po dveh kongresih sem se odločila, da je to pravo zame, in sem šla v šolo spolne medicine, ki so jo organizirali v Budimpešti. Deset dni predavanj od osmih zjutraj do osmih zvečer. Vmes pa vaje. Tole je osnova, ki smo jo imeli za izpit,« pravi in pokaže debelo knjigo, ki jo mora prijeti z obema rokama. »Na naslednjem kongresu je še tri dni predizpitnega ponavljanja, nato pa izpit iz seksologije. Samo sedemdeset odstotkov nas je izdelalo.« Če vam je kaj v tolažbo, šolat se prihajajo zdravniki z vsega sveta, kar kaže, da Slovenija ni edina dežela, ki ji boleče primanjkuje šolanih seksologov.

»Seksologi so lahko tudi psihoterapevti, a to je drugačna izobrazba, kot jo imamo mi. Za evropski izpit seksualne medicine moraš biti zdravnik – ginekolog, urolog, splošni zdravnik ali psihiater – drugače sploh ne moreš delati tega izpita.« Poleg nje je pri nas še ena specialistka ginekologinja z evropskim izpitom, toda ... »Morala bi obstajati cela mreža strokovnjakov, a pri nas je ni. V Sloveniji imamo psihiatrinjo, ki ima izpit ESSM, vendar deluje v sklopu zdravstvene mreže in čakalna doba je dolga, zato je obravnava zelo otežena. Moški se večinoma obrnejo na urologa seksologa, ženske pa name, ki sem ginekologinja. Ko vidimo, kje je meja našega znanja psihoterapije, jih pošljemo naprej še k psihiatru.«

Kako najdeš Berlin. »Pari se veliko premalo pogovarjajo o spolnosti in si ne povedo, kaj enemu ali drugemu ustreza, zato je toliko težav v spolnosti. Čim več se je treba pogovarjati, čim več razložiti. Vedno pravim, da smo ženske zemljevid, na katerem se mora moški znajti – in obratno. Ne moremo kar tako reči, uuu, tukaj je pa Berlin! Moramo se naučiti.«

Težave, s katerimi prihajajo njene pacientke, so različne, a največ je takih z vaginizmom. Ne vem, zakaj te ženske najdejo ravno mene, se smeje – mogoče je to posledica podcastov, ki ju je pred dvema letoma posnela s kolegico. Reklame ne potrebuje, pravi, glas o njej gre od ženskih ust do ženskih ust. »Veliko je mojih opredeljenih pacientk, ki mi med pregledom povedo, da imajo težave, peče jih po odnosu, boli med njim itd. Veliko pa tudi same guglajo in pridejo s samodiagnozo, večina je takih. Zaradi teh samodiagnoz gremo lahko v povsem napačno smer. V seksologiji imamo bio-psiho-socialni model, po katerem sprašujemo, to navadno traja uro in več, odvisno od tega, kako so pacientke dostopne, kajti to so namreč profili, ki trpijo tudi za anksioznostjo oziroma depresijo. Že iz vprašanj ugotovim, kakšen je njihov ciklus, kdaj so težave, kakšen je bil pogled na spolnost v družini, kakšno je partnerstvo, pa njihovo psihološko stanje ... Vse to moram opredeliti, šele potem sledi pregled, da vidim, ali je težava organskega izvora ali ne.«

Lepe tudi spodaj. »Kaj je vaginizem? To je krč medeničnih mišic v trenutku, ko se ženska zave, da bo šlo nekaj v nožnico. Včasih je stanje tako hudo, da je sploh ne moremo ginekološko pregledati. Takrat lahko že na daleč vidim, da je to huda oblika vaginizma, kjer lahko obravnava traja tudi dve leti. To je treba prilagoditi ženski – ne smemo prehitro, ne smemo prepočasi. Nekatere imajo tak strah pri vsem, kar je pod pasom, se tiče spolnosti, da moramo iti povsem od začetka. Z ogledalom jih učimo pogledati svoje spolne organe, se jih dotakniti, prebrati morajo kakšne knjige, da nam sploh zaupajo, šele potem jih učimo, kako vaditi.«

Čakajte malo, kaj je bilo tisto z ogledalom? »Več stvari je. Večinoma se ženske spodaj sploh ne pogledajo in ne poznajo osnovne anatomije. Pravijo mi, 'tam, kjer lulam', jaz pa vidim, da gre za vhod v nožnico, se pravi, da ne razločijo, kje je kaj. Tega se naučijo z ogledalom. Druga stvar pa je, da pri ženskah, ki imajo težave v spolnosti, 'od pasu navzdol ne obstajam in me ne zanima' – to je patološko; v bistvu morajo videti, da so lepe, naučimo jih, kje so erogene cone.«

Prijateljicam ne verjemite vsega. »Jaz tu izvajam fizioterapijo medeničnega dna, imamo pa še dilatatorje (razširjevalnik, je kratek SSKJ, op. a.) različnih velikosti za desenzibilizacijo tega refleksa. Pri tistih, ki imajo hud vaginizem, ne gre noter niti tole,« in pokaže najmanjši, najožji dilatator. »Začnem s prsti, jih naučim trebušnega dihanja, ker ga ne morejo kontrolirati in zraven zategovati mišic. Saj jih nočejo zategniti, to je pri njih avtomatski refleks. Najprej vadimo to, da se znajo koncentrirati na trebušno dihanje in zraven delajo vaje z dilatatorji.«

Zakaj sploh pride do vaginizma? »Včasih smo mislili, da je krivo to, predvsem v azijskem in arabskem svetu, kjer naj bi bila spolnost namenjena samo razmnoževanju, kjer ženska ne sme uživati v spolnosti, da so bile ženske vedno zakrčene; v današnjem svetu pa vidimo, da prispevajo tudi mediji – veliko mladih deklet pride k meni z vaginizmom, ker so na spletu prebrale, da prvi spolni odnos boli, da krvaviš ... Prijateljice so jim povedale, da to zelo boli, in je zato prvič, ko se lotijo tega, nemogoče. Veliko je takih, ki imajo pogosta vnetja, ki niso bila ustrezno ali pravočasno zdravljena, in so zaradi tega spolni odnosi boleči, tako se rodi strah in se mišice avtomatično krčijo. Če se to vleče dlje, pride do vaginizma. Včasih tudi po porodu, zaradi travme, in potem pride strah pred odnosi. Ženske, ki razvijejo vaginizem, imajo v preteklosti pogosto tudi nagnjenost k anksioznosti, depresiji. V njihovih družinah o spolnosti niso veliko govorili, to je bil tabu.«

Več v reviji Jana št. 17, 26.4.2022