»Naj vam povem, da se ne strinjam z objavljanjem zgodb nasilja. To so zgodbe, ki sodijo za štiri stene, in vi predstavite samo eno plat. Ne rečem, da je prav, da se umori žensko, ampak sama spadam v generacijo, kjer je nad otroki redno pel pas in šiba. Seveda ne brez zveze, ampak za kakšno večjo stvar. Mene mož ni po riti, me je pa nemalokrat po ustih. Smo pa vsi preživeli – vsi trije otroci in jaz. Pa se ni to po medijih razčiščevalo. Je bil pa red!«

­­­­­­­­­­­­­­­­­­­------------------------------------------------------------

»Nihče ne obsoja žrtve, ki ni prijavila. Sistem žrtve res pogosto pusti na cedilu. In zato je pomembno govoriti o vzrokih, zakaj žrtve ne prijavljajo nasilja. Da se ljudi o tem osvešča. Tišina ni rešitev.«

-----------------------------------------------------------------

»Naj povem še svojo zgodbo. Po neuspešnem zakonu sem srečala partnerja. Bil je velik podjetnik, imel me je rad. In tudi otroke. Bila sem srečna. Po prvem propadlem zakonu se mi je zdel pravi balzam. Pozoren do mene in do hčerk. Ko pa se je preselil k nam, je že prvi mesec pokazal svoj obraz. Domov je hodil pozno, rad je kaj spil. Ampak jaz nisem težila. Vsak moški rabi svojo svobodo. Potem pa se je prvič orng napil, ko je imela hčerka 18 let. Prišel je z zamudo. Osvajal je moje sodelavke, bil je vulgaren. Ko sem ga zvečer na to opozorila, se mu je snelo. Pretepel me je tako, da sem imela razklano ustnico. Hčerki sta poklicali policijo. Prišli so v pol ure. Odpeljali so ga na iztreznitev. Moj brat mi je pomagal zamenjati ključavnice, da ne bi noter mogel. Ampak nam je hodil par mesecev zvečer trkat, razbijat. Vsakič smo klicale policijo. Po kake pol leta si je našel novo žrtev.
Kar hočem povedati, je, da je treba vedeti, da so lahko tudi na prvi pogled lepo oblečeni podjetniki pokvarjene duše. Narodnost ima veliko s tem, a ne vse. Nekateri so v glavi preprosto pokvarjeni. Zato ženske, odidite takoj! Ne čakat. Že jaz sem se komaj spravila ven, komaj sem se rešila. Pa še to zato, ker smo res vedno klicali policijo. Jaz, hčerke in sosede.«

-----------------------------------------------------

»Nikoli ne bom pozabila plakata v prostorih policijske postaje, na katerem je bila pretepena ženska in je zraven pisalo nekaj v smislu, 'ne bodi tiho, prijavi', jaz sem prišla ravno zaradi tega tja ... ampak mi je policaj rekel, zakaj ne rešiva sama.«

--------------------------------------------------------------

»Po lepi nosečnosti brez agresije, kričanja in drugih stvari sem kmalu po prvem porodu zanosila še enkrat in takrat se je začelo – vse, kar sem naštela! Vse! Drugi otrok je bil star že šest mesecev, ko sem si prvič rekla: dovolj! Dovolj je tega ... Odšla sem na božično noč, ko sem bila pretepena kljub prisotnosti dveh malčkov ... V stiski in po prepričevanju bivšega partnerja sem se vrnila. Po letu dni življenja kot navidezno popolna družina – imeli smo novo hiško, psa, dva otroka, razkošne rojstnodnevne zabave in še bi lahko naštevala ... sem ugotovila, da ima laž kratke noge. Za štirimi stenami se je namreč odvijal pekel. Pretepena sem bila vsakodnevno, ničvredna, ozmerjana, hiša je bila vedno preslabo očiščena ... Tudi nož, prislonjen na moj vrat, bi lahko omenila. Vse to in še več se je odvijalo v letu dni, ko smo spet živeli skupaj. Odločila sem se poiskati službo in takrat sem dobila pogum in zagon. V mislih mi je konstantno odmevalo: 'Reši otroka, reši otroka,' in sem šla stran. Skupaj z otrokoma. Za vedno. ... Tako kot prvič je bilo čustveno zelo težko, pa ne zaradi 'nore krute ljubezni do partnerja', temveč hrepenenja po družini. Kakšen luksuz?! Družina. V mislih sem si očitala in nemalokrat ponovila, da bi morda morala biti bolj ustrežljiva, boljša gospodinja, da bi morda morala bolj posušiti kapljice na umivalniku, ki so iz njega potegnile ves bes. Ne vem. Še danes se sprašujem, kaj so bili razlogi, da smo končali tako. Z otrokoma smo se preselili v stanovanje in obrnila sem se na vse pristojne ustanove, na ta način sem pridobila več informacij in samozavest, zaupanje vase. Začetki so bili izjemno težki, ampak se je splačalo, ker ni denarja na tem svetu, ki bi lahko povrnil moj duševni mir, in ni zlata na vsem svetu, ki bi lahko kupil otroški nasmeh.«

---------------------------------------------------

»Nekoč ljubila sem. Zelo močno...

Zaupala v res slabo. Odpuščala, upala na bolj lepo.

Pa je z dneva v dan postajalo vse bolj hudo...

Besede so mi rezale srce, udarci so drobili dušo in telo.

Ko bilo je tiho in temno, so solze poplavile moje oko.

Bila sem čisto na dnu, z ogromnim občutkom sramu.

Pa je prišel ta dan, ko rekla sem si, daj, punca, ustan.

Pojdi!

Pa sem res šla in se zbudila ter to zlo za sabo pustila.

Sedaj spet živim, se vsega na tem svetu veselim in ničesar ne bojim.

Zdaj živim, kot si želim.

Ko me pa zanese nazaj, tja v težke dni, si zaželim, da jih v življenju z najlepšimi dnevi pozabim ...«

----------------------------------------------------------

»Sej ne tepejo samo Balkanci, tepejo vse nacije, o tem ni dvoma. Ampak moja mat, ki jo je fotr tepel (vse sem vidla kot petletna punčka – brcal jo je vsak vikend), se je branla in enkrat vzela puško in mu jo prislonila na čelo, da ga bo odpihnla, pa napela petelina ... Haha, nikol več fotr ni položil roke nanjo, po tem dogodku je pa tudi hitro stekel ločitveni postopek.«

-------------------------------------------------------------

Pišem te vrstice za vse amande

»Stara sem 45 let in kot mlada punca sem se zaljubila v 'Šiptarja'. Takrat sem bila stara 20 let, on pa je bil 31. Najprej je bil zelo pozoren do mene, me je vozil okrog, ampak bi morala že takrat videti pravo naravo. Od začetka mi je govoril, da morava seksati brez zaščite, ker si želi z menoj družino in sem njegova edina ljubezen. Bila sem še mlada, on pa lep. Zanosila sem, ko sva se poznala štiri mesece. Doma smo se zelo skregali zaradi tega in sem morala iti od doma, čeprav so rekli, da naj ostanem, končam šolo. Ampak on je hotel, da greva živeti skupaj, ker bova imela otroka. Čakal je sina.

Bil je kar v redu, ko sva se poročila, je pa skozi z menoj hodil. Do trgovine, zdravnika. Takrat se mi je zdelo to lepo, pozorno, šele čez čas sem ugotovila, da je bilo to nadzorovanje. Živela sva v hiši z njegovimi starši, velikokrat sem slišala, kako je ata 'narezal' mamo. Včasih s pasom, včasih s kablom od antene za televizijo. Mož ni nič rekel, samo rekel mi je, da on ni kot oče in jaz nisem kot njegova mama, ki je neposlušna.

Rodila sem prvo hčerko pri 21. Še dobro se nisem zacelila od poroda, ko je že začel delati sina. Takrat sem prvič rekla, da malo počakava, ker je bila mala stara dva meseca. Potisnil me je na posteljo in me vzel na silo. Za kazen, da si bom zapomnila, pa še od zadaj, da me je bolela vsaka velika potreba še par mesecev. 

Pri 22 sem že rodila drugega otroka, do 26. leta sem imela štiri. Z menoj je hodil k zdravniku, na socialno. Do mene in treh hčerk je bil vedno bolj agresiven. Udaril me je po ustih, če sem kaj preveč rekla, kar pred otroci. Včasih sem ga prosila, da ne naredi tega, da vsaj ne gledajo, pa je vedno rekel, da naj se le naučijo hčere spoštovati moža, sin pa žensko 'v red vzet'. Nisem dokončala šole, čeprav sem želela iti naprej za vzgojiteljico. Doma sem skrbela za otroke. Mislila sem, da bo tašča kdaj na moji strani, ampak me je nemalokrat zlasal kar pred njo.

Moji mami dolgo nisem povedala, kaj se dogaja. Živela sta z očetom v drugem kraju, kadar sta prišla na obisk, sta bila najavljena in me prej ni udarjal tako, da bi se videlo. Ko smo bili skupaj, je bil najboljši mož. Mame nisem mogla poklicati, ker nisem doma bila nikoli sama, še na sprehode je tašča šla. Telefon pa mi je gledal, še na izpisku, katere številke me kličejo in pišejo. Še h ginekologinji je hodil z menoj, in to res zamerim doktorici, da je to sploh dovoljeno.

Pri 26 sem povedala, da bi šla v službo. Povedal mi je, da je moja služba biti njegova žena. Sledil je pekel. Zaslutil je, da nekaj nameravam, vedno bolj me je nadzoroval. Kadar ga ni bilo doma, je prišel kak bratranec. Za sina je vedno lepo skrbel, hčere in jaz pa smo bile gnoji. Vso pošto je on nosil na pošto.

Pri 27 sem se odločila tvegati. Ko sva oddajala pole za otroške doklade, sem vmes priložila pismo, ki sem ga prej naskrivaj pisala par mesecev, in sem upala, da ga bo kdo prebral. Sem pa resno prosila, da so tiho in pridejo le z rešitvijo, ker me bo drugače ubil. To sem zapakirala med pole za doklade, jih celo spela skupaj in dala v kuverto, on pa je nesel na pošto. Po skoraj enem mesecu in pol so policaji prišli na vrata, češ da je nasilje. On in tast sta zanikala. Tašča je rekla, da si izmišljujem. S seboj so imeli socialno delavko, ki nas je vzela in takoj namestila v varni hiši na drugem koncu Slovenije.

Ampak oni so imeli žlahto vsepovsod in so vedno izvohali. Njegov bratranec me je recimo pretepel na otroškem igrišču, 50 m od varne hiše, vpričo otrok. Socialne delavke so videle, ampak so samo policijo lahko poklicale. Kaj bo ena taka pupika proti takim moškim. Policija je rabila 20 minut, takrat sem že imela vse polomljeno. Takrat sta moja starša že vedela, kaj se dogaja, in vedeli smo, da v Sloveniji ne morem ostati. Bratranec, ki me je pretolkel, je dobil par mesecev pogojno.

Saga za otroke, materinski dom, varna hiša, bežanje po Sloveniji je trajalo skoraj devet let. Ne bi rekla, da se niso trudili. Ampak je bila to druga mentaliteta. Tam je delala obveščevalna po familiji huje kot v KGB. Naj povem primer – po sodišču sem šla z otroki v nakupovalno središče jest, tast mi je sledil in me na ženskem stranišču zbrcal po hrbtu, nogah in mi povedal, da bo hčerama naredil enako. Sredi nakupovalnega središča ni v ženskem stranišču nobeden naredil nič!!! Pa če bi petkrat nekdo klical policijo, preden pridejo, si že pretepen.

Jaz vem, da sem imela srečo, ker imam zlate starše, ki so se me odločili rešiti za vsako ceno. Z otroki so me namestili v tujini, samo na obravnave sem hodila v Slovenijo. Še takrat je bil moj ata ali brat vedno zraven. Brata so parkrat neznanci kar tako pretepli sredi Ljubljane – v opomin. Ampak mi je stal ob strani.

Zdaj živim v tujini že deseto leto. Imam svoje malo podjetje, ki so mi ga pomagali postaviti starši. Otrokom lahko omogočim psihiatra. Sin ima še vedno težave, ima diagnoze.
Bivši pa me pusti na miru že nekaj let oziroma od takrat, ko je izvedel, da ne morem imeti več otrok, ko me je pretepel. Sem v državi z boljšo zaščito in se zavedam svoje sreče.

Pišem pa vam te vrstice za vse amande. Morda se katere dotakne. Prav je, da se spoštujemo, ker smo različnih narodnosti in niso vsi enaki. A še vedno so določene družbe, kjer je ženska manj kot nič. Zato če se zapletete s kom – pa naj bo Rom, Slovenec ali Albanec, odidite ob prvem nasilju. Če vidite, da ima tašča modrico, ste lahko prepričane, da jo boste imele tudi ve. Ne rečem, da Slovenci niso nasilni, samo to so vseeno neke druge razmere. Čeprav so navzven najprej sladki, je za večino to pekel. Niso vsi taki, ampak, punce, ne zapletajte se prehitro! Ker se ne morete rešiti. To velja za vsakega fanta, ki ga srečate. Ko dvigne prvič roko nad vas – GRESTE. Ker vedno več je amand, ki se potem ne morejo izvleči. Treba je oditi, ko je prvič, ko še imaš moč.

Amando razumem. Ni imela tako zlatih staršev kot jaz. Niti sredstev. Mož hodi s teboj vsepovsod, nimaš kaj! Na koncu misliš, da je dober dan, če te 24 ur ne pretepe ali posili! Ja, tudi mož te lahko posili! Zapomnite si, punce, da tudi če je mož, vam ni treba seksati z njim!
Ampak nehajmo žrtve obsojati, zakaj se ne umaknejo, ker se včasih ne moreš. Kdor ni imel opravka s tako družino, ki je tako razširjena, nima pojma, kako je.

Opravičujem se, da sem se razpisala. Ampak ko sem brala komentarje o Amandi, sem želela povedati še svojo zgodbo, ker je Amandini podobna. Še enkrat, ne obsojam drugih narodnosti, samo povem, da je včasih miselnost čisto druga.«

 
**

Svojo zgodbo intimnopartnerskega nasilja lahko anonimno zapišete na strani www.8marec.si/nisemprijavila. Ker je pomembno, da ne molčite.

»Ko dvigne prvič roko nad vas – GRESTE.  Ker vedno več je amand, ki se potem ne morejo izvleči. Treba je oditi, ko je prvič, ko še imaš moč.«

Revija Jana št. 7, 15.2.2022