Prav danes bo Hana v Cankarjevem domu v družbi še treh romark na Festivalu gorniškega filma pripovedovala o svojih romarskih izkušnjah. Mi pa smo se z njo pogovarjali teden prej. Na srečanje je prišla z borderskim ovčarjem Panom. »Pan je moja sreča na vrvici.«
Ko je šel, ko se obračate nazaj … lahko o tem govorite? Vam je zoprno? Zdaj boste v Cankarjevem domu ponovno pred občinstvom podoživljali to izgubo. Kaj vam to da in kaj vzame?
Nimam težav. Ni več boleče. Govorim o tem, če sem naprošena, se pa ne ponujam. Se veselim, čeprav imam tremo.
Kje najdete moč, da greste naprej? Vam jo lahko dajo drugi?
Ko je Sašo umrl, nisem več želela živeti brez njega. Bila sem pa prepričana, da imamo vsi vrojen nagon po preživetju, a mi je psihoterapevt, ki ga občasno še vedno obiščem, rekel, da ne. Moč ti težko da nekdo drug. Včasih ti jo celo vzame, ko te želi prezaščititi. Vzame ti dostojanstvo, da si sposoben sam. In moje poti, moji prehojeni kilometri, so to potrdili; potrebujem občutek, da zmorem sama. Če ne bi imela tega časa zase, da bi odžalovala, bi se žalovanje še zavleklo. Pa še to: zdaj vem, da ne moreš nikomur odvzeti bolečine.
Se je mogoče po taki izkušnji ponovno zaljubiti?
Se je in sem se. Bila sem prepričana, da če bo kdaj konec, ne more tako boleti, kot je že bolelo. Pa je spet bolelo. Očitno se na take izgube, ko se predaš partnerju, ne da navaditi. Vsaj jaz sem taka.
Mladi in manj mladi se soočajo z mnogimi izgubami. Porast depresije je občuten. Smisla ni.
Svetovati ne znam in tudi sicer ne verjamem v nasvete, ampak lahko povem, kako sem jaz začela. Po korakih. Najprej, da sem si sploh spet začela ščetkati zobe … potem pa naprej. Bila sem prepričana, da ne bom zmogla sama, ampak zdaj vem, in to pa res lahko povem, da smo sposobni veliko več, kot mislimo in se zavedamo.
Via Alpina, pohod po osmih alpskih deželah, še ostaja želja?
Še. Sem pa v stiku z gorami. Bila sem tudi oskrbnica Na zavetišču pod Špičkom. Me je zeblo en teden kot cucka, potem sem pa začela uživati, brez tušev, brez udobja, ampak z globljim stikom s sabo. Sem si nesla jogi kar ven pod zvezde in se zjutraj zbudila ob kozorogu, ki me je gledal v oči. Med tednom sem zmogla sama, čez vikend sva bili dve. Ričet, jota, štruklji, štrudelj, vse je bilo na vikendmeniju. Pohodniki, ki so naju spoznali, so se vračali ter nama nosili svežo zelenjavo in sadje. To je lep občutek.
Sicer pa ste arhitektka.
Sem ena od petih žensk, ki smo solastnice arhitekturnega biroja Archinauts. Prej smo vse delale v nekih drugih birojih, bolj ali manj nezadovoljne, zdaj pa skupaj ustvarjamo tako, da smo zadovoljne. Če bi se še enkrat lahko odločila za študij, se zagotovo ne bi za arhitekturo. Imam jo rada, ampak študij in ljudje, ki se za to odločajo, niso iz moje jate.
Več v reviji Jana št. 7, 15.2.2022
