V zadnjih nekaj tednih, ko se mi zdi, da me obkroža smrt v vsej svoji dokončnosti ... ko sem prisiljena še toliko bolj spoznavati globine človeške pokvarjenosti ... skritih namenov in izdajstev ... ko se srečujem z brezčutnostjo, zavito v celofan sladkih besed, še toliko intenzivneje, me je novica spodnesla ... pa sem mislila, da me ne more v teh dneh skorajda nič več presenetiti.

Umrla si.

Dve besedi.

Dokončni.

Nisem spraševala, ali si trpela. Ni imelo nobenega pomena – vedela sem, da si. Vedela sem kot ženska in še bolj kot zdravnica. Cela tvoja odrasla doba je bilo eno samo trpljenje, ki ga je prežemal materinski nagon. Na koncu nisi (z)mogla več. Ne ti. Ne tvoje telo.

Odšla si – brez dvoma na lepše.

Postala si NIČ. To, kar si vedno govorila, da si že. Bila si nič za sistem, zdaj si nič tudi telesno.

Za seboj pa si pustila brezbrižno družbo, ki je vsa ta leta odvračala pogled od tvojih brazgotin. Za seboj si pustila dneve bolečin, ki so postale samoumevne.

Za seboj si pustila ta kruti svet, kjer v lastnem individualizmu ne zmoremo več poklicati 113, če slišimo kričanje, joke in udarce ... brez sramu pa bomo prijavili sosedove fante, ki si bodo naskrivaj »prižgali enega zelenega« ali pa bodo preglasno »čagali« ob 22.05.

 ***

Enkrat ne bom več mogla. A. sem spoznala bolj ali manj po naključju, ko nas je za pomoč pri njeni situaciji zaprosilo eno izmed drugih društev. Namensko smo za svoje humanitarno delo izbrali starostnike in brezdomce, saj sama včasih povsem klonem pod težo krutosti nad otroki. Vendar je A. zadnja leta živela v hribovski vasici nedaleč od mojega rojstnega kraja, kamor sem hodila nekajkrat na mesec.

Bila je desetletje starejša od mene, a se mi je zdelo, da jo je vsak dan v peklu postaral še za desetletje. Ženska je v sebi skrivala kar nekaj talentov in sanj, za katere marsikdo ni vedel, saj ni imel poguma pogledati pod podplutbe. A napačna izbira moškega in teža njegovih udarcev sta jo zmlela v neprepoznavno lupino, ki jo je na koncu držala na tem svetu samo še materinska ljubezen.

»Enkrat pač ne bom več mogla,« je rekla malo pred prazniki, ko je predajala želje po božičnih darilih. Otopela, saj je vedela, da se je krog ponovno zavrtel, kot že tolikokrat prej. S svojo družino se je selila po Sloveniji. Gorenjska. Osrednja Slovenija. Dolenjska. Vsakič, ko je krutost preveč pokukala izza domačih zidov, so odšli.

Nov kraj. Nova šola. Nov CSD. Novi postopki.

Psihologi, sociologi, socialni delavci. Njene zgodbe nisem nameravala preliti v te vrstice, saj sem si želela, da ima vsaj na oni strani mavrice mir. Dokler me ni ena izmed prostovoljk opozorila na kopico »kavč komentatorjev«, ki po forumih razpredajo, da

- je sama kriva, saj bi lahko odšla,

- da že ni bila normalna, če pa je nasilnežu rodila šest otrok,

- da zagotovo ne gre za »Slovenko«, če je imela toliko otrok,

-  da bi ji morali otroke odvzeti, ker jih ni znala rešiti,

- da si je že zaslužila.

Vse, ki smo jo poznali, so ti komentarji dotolkli. Komentarji popolnih tujcev, ki še nikoli niso slišali za to vasico, kaj šele za A., a so po nekaj vrsticah v medijih postali psihologi, sociologi, socialni delavci. In komentarji takšnih, ki so jo poznali, a so molčali. Zdaj jih pišem, solzna, tresoča se … iz spoštovanja do A. Da morda njena zgodba prepreči še kakšno drugo smrt. Opogumi katero izmed žensk, ujeto v pasti partnerskega nasilja, da izstopijo, preden bo prepozno. Da opogumi tebe – ki slišiš udarce izza stene sosednjega stanovanja, da zavrtiš telefonsko številko policije.

A. ni mogla kar oditi. Bila je mati, ki se je borila za svoje otroke. Pretepana je bila, odkar sem jo poznala. Večkrat je podala prijavo, se bala za svoje življenje, predvsem pa za življenje dela svojih otrok. Včasih je pod težo udarcev naslednji dan prijavo umaknila – in nihče se ni več ukvarjal z njo. Humanitarci/prostovoljci pa smo bili nemalokrat označeni za »dramatizerje«, ker smo opozarjali, da je ravno umik prijave dokaz, da je zadaj nekaj grozljivega, strašnega, da je skorajda otipljiv strah …

Otroci, ki jih je rodila, so jo vsaj med nosečnostjo nekoliko zaščitili pred brutalnostjo, a ne pred nasiljem, zlorabo … le manj brutalno je bilo. Nadzora nad lastnim telesom ni imela že leta. Še nad svojimi lastnimi tabletami ne, tako protibolečinskimi kot kontracepcijskimi.

Nobena ženska si ne zasluži nasilja. Njene nosečnosti niso bile obdobje srečnega kupovanja bodijev, veselega pričakovanja in nežnosti partnerja, temveč golo preživetje. Bila je Slovenka, a tudi če ne bi bila … kaj nam daje pravico, da nekomu samo na podlagi narodnostne identitete, barve kože ali marginalne pripadnosti naprtimo odgovornost za nasilna dejanja, ki so izvedena nad njim? Si, npr., Rominja zasluži biti pretepena dvakrat na dan, Slovenka pa samo enkrat? Ali je to, koliko financ bo mož pustil na računu partnerke, res odvisno od barve njene kože?

NE. Nobena ženska si ne zasluži nasilja. Ne ekonomskega, ne psihičnega, ne spolnega (da, tudi na spolni odnos z lastnim možem mora pristati). Koliko femicidov še potrebujemo v Sloveniji, da se bo zbudila naša družba, da se bomo začeli pogovarjati o spremembi zakonodaje?

In roko na srce … Ni res, da Slovenci gledamo stran in ne znamo prijavljati policiji. Znamo. A ne zaradi skrbi za druge, temveč iz škodoželjnosti. Prijavili bomo levega soseda, ker preglasno posluša Metallico, desnega, ki bo ob steno metal krožnike in imel ženo za boksarsko vrečo, pa ne.

Več v reviji Jana št. 6, 8.2.2022