Mnoge Slovenke, predvsem Štajerke in Korošice, ki imajo do oskrbovanca le dobro uro vožnje, so delo dobile na ustno priporočilo in na začetku nekatere med njimi delale nekaj časa na črno, nato pa so si uredile status samostojnega podjetnika. Slovenske negovalke imajo to prednost, da je tik za mejo ogromno slovenskih družin, tako se veliko lažje spopadajo z novim okoljem in uradnimi postopki kot Romunke, Bolgarke, Čehinje ali Madžarke, ki so nevešče jezika in večinoma prepuščene zaposlitvenim agencijam. Te aktivno nagovarjajo tudi na slovenskem trgu delovne sile, a pod oglasi se vedno najdejo komentarji že izkušenih negovalk, ki pozivajo svoje bodoče kolegice, naj trdo prigaranega denarja nikar ne odstopajo agencijam in naj gredo na svoje.
Slovaška negovalka, ki je prva leta od sedaj skupnih 20 let delala brez pogodbe, je lani za nemški spletni portal povedala, da imajo zaposlitvene agencije resnično moč ter da se polovico dela še vedno opravi na črno. Kljub temu da se položaj negovalkam v Avstriji izboljšuje, pa še nimajo toliko pravic kot v Švici, kjer so se negovalke organizirale v sindikat in imajo dodatno plačano delo preko urnika ter dodatek za pripravljenost (včasih je treba kakšno noč vstati tudi 12-krat). Agencije pa zaradi nižjih stroškov dela iščejo delovno silo v vedno revnejših državah. Zdaj to niso več Slovaška, Bolgarija in Romunija, temveč Ukrajina in Moldavija.

Pri osmih družinah. Naša sogovornica, ki seveda ne želi biti imenovana in jo bomo poimenovali Marta, sama nikoli ni delala preko agencije. V Avstrijo jo je zaneslo povsem slučajno, ko je ob izgubi dela klepetala z drugimi ženskami na lokalni izpostavi zavoda za zaposlovanje. Tam se je ena izmed njih na njeno tožbo, da je povsem brez denarja, da nujno potrebuje kakršnokoli delo in je pripravljena iti tudi v Avstrijo pobirat kumarice ali jagode, odzvala že naslednji dan. »Nujno so potrebovali enotedensko nadomeščanje negovalke, tako da sem praktično z danes na jutri spakirala in se odpeljala v Avstrijo – brez vsakršnega znanja nemščine. Tako nisem imela časa za pomisleke, dvome, skrbi ali strah. Mož je bil ob tem, da grem čez mejo, šokiran, jaz pa sem vedela, da moram.«
En teden dela in življenja pri oskrbovancu se je razvil v en mesec in družina jo je tako lepo sprejela, da je bila vsa prevzeta od pozitivnih čustev. »Nisem pričakovala takega toplega sprejema, počutila sem se kot član družine, kot da sem njihova hči. Ko sem šla z gospo, za katero sem skrbela, na prvi sprehod in so naju mimoidoči pozdravljali v slovenščini, pa mi je takoj postalo vse veliko lažje.«
V teh letih je zamenjala osem oskrbovancev, osem družin, osem prebivališč. »Povsod sem se poslovila, ko je starostnik umrl. Zraven vseh osmih sem bila, ko so umirali. Da, to mi je bilo dano. Še pred vsemi temi pa sem bila tudi ob smrtni postelji svoje mame in očeta. Smrt sprejemam kot del življenja.«

Hvaležnost v očeh. Hudo pa ji je bilo, ko je bila priča 14-dnevnemu umiranju. »Gospod se s tega sveta ni hotel posloviti, dokler se ni njegov sin vrnil s počitnic. Niso samo lepi trenutki, delo je v resnici zelo težko, treba je obračati bolnika, brisati izločke, veliko noči sem prebedela, tako da mi je enkrat zdravnik dejal, da sem videti slabše kot moja oskrbovanka. Tega dela res ne more opravljati vsak, ljudi moraš imeti rad, meni pa so bili starejši ljudje vedno ljubi. In največ šteje tista hvaležnost v njihovih očeh, ko te primejo za roko …  Spomnim se gospe, ki je imela odprte rane na nogah, kakšna hvaležnost je žarela iz te duše,« pripoveduje Marta, ki si v prvih sedmih letih nege v Avstriji ni privoščila niti dneva dopusta. O njej se je razširil tako dober glas, da so jo že dan po smrti oskrbovanca klicali iz druge hiše.

Več v reviji Jana št. 6, 8.2.2022