Naj pokličem v zdravstveni dom na Metelkovo, je rekla. Na spletni strani Zdravstvenega doma Ljubljana najdete vse – razen seveda telefonske številke, na kateri bi se ljudje, ki jim je pufff! v žalobnem oblačku dima izpuhtel osebni zdravnik, lahko naročili za cepljenje proti gripi. Enako na spletni strani NIJZ. Osebnega zdravnika pa ne morem zamenjati, ker je samo v Ljubljani okrog štirinajst tisoč ljudi, ki ga tudi nimajo in ga nimajo kje dobiti. Še en juhu za javni zdravstveni sistem.

Smo prosili bralce za osebne izkušnje s slovenskim zdravstvom in dobili kar nekaj žalostink. Tule je ena z zaznavnimi odmevi balade o celjskem fantku z opečeno nogo, ki so ga štirideset minut pustili v bolečinah čakati pred bolnišnico: »Z družino smo bili v karanteni, ko je triletni sin na soboto zakuhal. Naenkrat se mu je temperatura dvignila na 40 stopinj in začel je tožiti, da ga boli uho. Dala sem mu sirup za zbijanje vročine in se nemudoma odpravila v urgentni center bolnišnice. Rekli so, da je dežurni zdravnik na terenu in da naj ga počakava pred bolnišnico. Nisem si upala s sinom stati zunaj, zato sva čakala v avtu. Po eni uri se je zdravnik vrnil, pa so kljub temu potrebovali še dvajset minut, da je medicinska sestra prišla še enkrat vprašat, kaj je z otrokom. Po petnajstih minutah se je vrnila z napotnico za pediatrično bolnišnico, ne da bi malega pogledal urgentni zdravnik. Na pediatriji sva spet čakala, da se dogovorijo, kaj bodo naredili. Ko so naju končno spustili notri, so otroku naredili bris – kljub temu, da sem mu že sama doma naredila hitri test, da bi bila obravnava hitrejša. Sestra mi je še rekla, da če bo rezultat testa pozitiven, bova morala na pregled v Ljubljano, ker da pri njih nimajo covidnega oddelka. Skratka, da sva končno prišla do zdravnika, je potem trajalo še dodatnih 45 minut.« Se vam ljubi seštevati ure čakanja na zdravniško oskrbo bolnega otroka? Bomo mi: veliko preveč jih je.

Tole nam je o črni usodi javnega zdravstva pred letom dni rekel Janez Poklukar, ki takrat še ni bil zdravstveni minister: »Po negativnem scenariju, brez sistemskih ukrepov, bo umrlo v dveh letih, po bolj optimističnem scenariju pa javnega zdravstva v petih letih ne bo več.«

Javno, državno zasebno. Če kdaj, se je med pandemijo covida pokazalo, kako zelo potrebujemo javno zdravstvo, ki nas je po splošnem konsenzu rešilo. In če kdaj, smo se tokrat krvavo zmotili vsi, ki smo rekli, no, zdaj bodo tisti, ki odločajo, končno razumeli, zakaj je treba javno zdravstvo gojiti in podpirati. Niso.

Vendar imajo bogovi v vladni palači in na ministrstvih rešitev, ki jo podpira tudi veliko zdravnikov. Tole: privatizirajmo javno zdravstvo. Če se pogovarjate z zdravniki, boste ugotovili, da jih veliko misli tako kot dr. Marko Noč. Takole pravi: »Najprej je treba razčistiti, kaj je javno zdravstvo, saj se s tem izrazom hote ali nehote našo javnost vseskozi zavaja. Iz prikazanega v sliki je jasno, da v javno zdravstvo sodijo storitve, plačane iz davkoplačevalskega denarja, ki ga zbereta ZZZS in dopolnilno zavarovanje, zasebno zdravstvo pa je v celoti samoplačniško. Izvajalec javne zdravstvene storitve je lahko državni zavod (zdravstveni dom, bolnišnica …) ali zasebnik s koncesijo. Javno zdravstvo ni sinonim za državno zdravstvo, saj so izvajalci tudi zasebniki s koncesijo. Cilj Slovenije bi po mojem mnenju moral biti, da iz prevladujočega postsocialističnega državnega zdravstva, ki je očitno v vedno večji krizi na vseh ravneh, preide v sodoben zahodnoevropski model javnega zdravstva. To ne pomeni privatizacije, s katero vseskozi nekateri zavajajo slovensko javnost, ampak to, da državni zavodi in zasebniki enakovredno tekmujejo za razpisan zdravstveni program, ki bi moral vseskozi odražati potrebe slovenske populacije. Žal so v sedanjem sistemu zasebniki – koncesionarji praviloma deprivilegirani in za isto storitev dobijo tudi 30–40 odstotkov nižje plačilo kot državni zavodi. Take anomalije še nisem zasledil nikjer na svetu. Naloga države kot plačnika bi morala biti, da izbere najkakovostnejšega in najcenejšega izvajalca ne glede na lastništvo (državno/zasebno) ter da spremlja kazalce kakovosti in izvajalcu ohranja, doda ali odvzame zdravstveni program. Zasebni izvajalci zato niso ‘nujno zlo’ v javnem sistemu, ampak dobrodošel partner, ki povečuje obseg zdravstvenih storitev z lastnim finančnim vložkom (investicije v prostore, opremo, kader) ob lastnem tveganju. Tak pristop bi bil tudi dolgoročna rešitev za številne anomalije in absurde, ki jih vsak dan dodatno razgalja epidemija covida, saj bi v javnem zdravstvu vzpostavili prepotrebno konkurenco med državnimi in zasebnimi izvajalci, ki bi izboljševala in pocenila storitve ter postopno odpravila dobro znano preplačevanje medicinskega materiala, zdravil in aparatur.«

Več stvari je narobe s tem, kar trdi dr. Noč, najprej in predvsem pa tole: ja, to pomeni natanko tisto, kar on trdi, da ne – privatizacijo. Ne, tak pristop ne bi vzpostavil »prepotrebne konkurence«, samo povišal bi cene in znižal dostopnost do nenujne zdravstvene oskrbe. Ne gre pozabiti, da imajo zdravniki močan finančni interes, da zagovarjajo tak sistem.

Več v reviji Zarja Jana št. 43, 26.10.2021