Hkrati jih, z razlogom, navdušujejo slovenski navijači. Prav res, praktično ni ovinka na sloviti dirki Tour de France, kjer ne bi vihrala slovenska zastava, in najvztrajnejši so kljub negotovim koronskim časom odpotovali v oddaljeni Kaunas v Litvo pospremit zgodovinski uspeh slovenskih košarkarjev, uvrstitev na olimpijske igre.
To, da bodo igre v Tokiu ene najbolj čudnih, če ne že prav bizarnih v vsej svoji zgodovini, uspeha naših košarkarjev ne zmanjšuje. Vsi najboljši bodo tam, elitna dvanajsterica, v katero se je Slovenija prebila prvič!
Novo poglavje košarkarske pravljice. Na to, da gremo na olimpijske igre, smo čakali 30 let, vse od osamosvojitve. Jugoslovanski reprezentanci, v kateri so blesteli tudi slovenski igralci, je šlo glede tega precej bolje, na OI je osvojila eno zlato, tri srebrne in eno bronasto medaljo. Za nekakšnega naslednika te reprezentance veljata ali Srbija ali Hrvaška, Slovenci pa prav res nismo bili košarkarska velesila. Dokler se ni leta 2019 zgodilo evropsko prvenstvo in je Slovenija pod vodstvom fanatično borbenega Gorana Dragića in tedaj zgolj 18-letnega Luke Dončića postala evropski prvak. Športni čudež, ki ga je spremljala neverjetna navijaška evforija. Noro in nepozabno.
Dokler nam ni ostal le še uradni naslov prvakov, vse drugo, tudi zaradi nesrečnih okoliščin, se je pa nekako razblinilo. V (neuspešnih) kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, recimo, smo igrali kot amaterji, res pa zaradi sistema tekmovanj, tako v NBA kot evropskih ligah, naši najboljši niso mogli sodelovati.
Kakorkoli, kvalifikacije za Tokio smo čakali malce zaskrbljeni. Ko je postalo jasno, da bo zvezdniški Luka Dončić lahko igral, se je razpoloženje popravilo. Ko so po Dončiću, ki je že vsem v Ameriki razlagal, kako se veseli in je ponosen na igranje v slovenski reprezentanci, tudi drugi, denimo Vlatko Čančar, Klemen Prepelič, Jaka Blažič, Zoran Dragić …, rekli, da so zraven, in smo uspešno »poslovenili« še visokega Američana Mika, po novem Miho, Tobeyja, smo vendarle začeli malce upati. Morda bi se pa lahko posrečilo … In potem se je v Kaunasu zgodila pravljica. Angolo smo premagali s 50 točkami razlike, Poljsko s 35, Venezuelo v polfinalu z 28, v finalu pa še Litvo, gostitelje turnirja, ki jih je na tribunah spodbujalo enajst tisoč navijačev. Slovencev je bila peščica, tudi Goran Dragić je bil med njimi, a ta glasna in enako srčna kot igralci na igrišču.
Zaradi Luke so boljši tudi vsi drugi. Litvo smo premagali z 11 točkami razlike. Veliko Litvo, ki je tako prvič po letu 1992 in po treh olimpijskih kolajnah ostala brez nastopa na olimpijskih igrah. In to zaradi nas, palčkov, ki je pred tem praktično nikoli nismo premagali. Luka Dončić, ta nori smrkavec, ki bo šele po igrah v Tokiu dopolnil 23 let, je v odločilni tekmi dosegel trojni dvojček. Torej dvomestno število košev, skokov in asistenc na eni tekmi. Dosežek, ki ga marsikateri košarkar ne doseže nikoli v svojem življenju. V kvalifikacijah za OI doslej menda še ni bilo nikogar. Luka pač zna, zmore, predvsem pa hoče. Tako zelo hoče! Zaradi njega smo vsi boljši, so rekli selektor Aleksander Sekulić in Lukovi soigralci, ki so svoje egotripe brez zadržka prilagodili prvemu zvezdniku in bili, po lastnih besedah, »kot roj čebel okrog matice; o posebni kemiji v slovenski reprezentanci in odločilni vlogi Luke Dončića pri tem je govoril tudi trener Igor Kokoškov. To je tisti umirjeni gospod, ki je vodil Slovence, ko so postali evropski prvaki, zdaj pa se mu kot selektorju srbske reprezentance ni uspelo uvrstiti na igre v Tokiu. Največji srbski zvezdnik Nikola Jokić, letos denimo razglašen za najkoristnejšega igralca v ligi NBA, za reprezentanco ni zaigral, menda zaradi utrujenosti. Poleg Srbije v Tokiu ne bo niti Hrvaške. Uvrstitev Slovenije je za oboje kot dodatna sol na odprto rano.
Res smo pomembna športna nacija. Luka Dončić, ki ima v Dallasu po novem celo svoj dan (6. julij), bo »matica, okrog katere rojijo čebele«, tudi v Tokiu. Za Slovenijo so nastopila že mnoga slovita imena, a tako globalno prepoznavnega športnika vendarle še nismo imeli. Poleg tega, je v enem od intervjujev dejal generalni sekretar OKS Blaž Perko, »uvrstitev predstavnikov kolektivnega športa na olimpijske igre odpravi vlije dodatno moč. Kot da bi se tudi preostali športniki zato počutili močnejše, vse skupaj v olimpijsko odpravo prinese izjemno pozitivno razpoloženje. Če se v kolektivnem športu uvrstiš na igre, to pomeni, da si pomembna športna nacija.«
Da to drži, se je denimo pokazalo na zimskih OI v Sočiju, kjer je bil dres slovenske hokejske reprezentance med najbolj iskanimi spominki, ker so naši fantje tako na igrišču kot zunaj njega pustili silovito dober vtis. Nekaj podobnega pričakujemo tudi od Luke in druščine, ki gre v Tokio ne zgolj nastopit, ampak tudi kaj osvojit. O medalji sicer večinoma ne govorijo prav naglas, so pa tudi takšni, ki trdno verjamejo vanjo. Recimo Lukov oče Saša Dončić. In Luka, ki je po odločilni zmagi nad Litvo odhitel objet babico in mamo, je ob robu igrišča, so pokazale kamere, objel tudi njega. Fajn fant, zelo zrel za svoja leta, odličen športnik in še boljši človek …
Navijamo in trpimo. Karlahko mirno zapišemo tudi ob imenu Tadeja Pogačarja, še enega od tistih slovenskih športnikov, ki bo v Tokiu zagotovo plenil veliko pozornosti. Sploh če mu bo, med drugim zmagovalcu letošnje odmevne Dirke po Sloveniji, v prihodnjih dneh uspelo nekaj zares velikega – zmagati na Tour de France, kolesarski dirki vseh dirk in enem najprestižnejših športnih dogodkov na svetu, drugo leto zapored. Z njim na dolgih ravninah in strmih klancih, v dežju, vetru in vročini, trpimo že tretji teden. Noro dober je, fant z nekega drugega planeta, ki ima izjemno športno, pa tudi siceršnjo inteligenco, s katero obvladuje sebe, okoliščine, nasprotnike … Tadej, ki je, kot se še zelo dobro spomnimo, na lanskem Touru z noro odpeljanim kronometrom v skupni razvrstitvi prehitel dotlej vodilnega Primoža Rogliča, je na letošnji dirki po Franciji od začetka v vlogi »sam proti vsem« (no, s pomočjo ekipe UAE, seveda). Slovenci in z nami ves svet je pričakoval novo epsko dirko med njim in Primožem. Potem ko je slednji po spletu zares nesrečnih dogodkov v prvih etapah večkrat grdo padel in moral nato zaradi prevelikih bolečin tudi odnehati, nam je bilo s to bitko tokrat prihranjeno. Res, že zgolj navijati za Tadeja – pa seveda tudi za Mateja Mohoriča, ki je zmagal na sedmi, najdaljši etapi letošnjega Toura, in Luko Mezgeca, ki je bil dan pred tem, ko to pišemo, razočaran nad »le« petim mestom – je čustveno izrčpavajoče. Če bi bil torej poleg še Primož … Izjemno razburljivo, a, kot rečeno, za prave navijače čustveno skoraj prenaporno.
Bo pa, če se bo Primoževo ranjeno telo le dovolj spravilo k sebi, skupaj s Tadejem nastopil na igrah v Tokiu. Tako kot Luka Dončić in njegovi soigralci so tudi Tadej, Primož in drugi naši odlični kolesarji predani Sloveniji. Nastop za svojo državo je, na drugih tekmah sicer zagrizenim nasprotnikom, skupni cilj. Brez omahovanja, kalkulacij in razmišljanja o tem, ali imajo od tega korist ali ne. Nekaj, po čemer bi se lahko zgledoval marsikdo, ki se sicer razglaša za domoljuba. In tisto, zaradi česar slovenske zastave v rokah navijačev na športnih prizoriščih vihrajo ponosneje in zanosneje kot denimo ob uradnih državnih proslavah.
Več v reviji Zarja Jana, št. 28, 13.7. 2021
