Da bova imela ob prehodu čim manj težav, sva se odločila vzeti posrednika, ki bo namesto naju uredil vso potrebno dokumentacijo. Gospodič je bil zelo kooperativen, hitro smo se dogovorili za 14-dnevno testno obdobje, da se bova na lastne oči lahko prepričala, da ne kupujeva mačka v žaklju. Priklop je bil uspešen, internet je delal hitro in zanesljivo. Mladenič nama je zagotovil, da bo dokumentacija urejena v roku, tako nama ne bo treba prejšnjemu ponudniku plačevati še kakšnih dodatnih stroškov. Malce je šlo za nohte, veliko klicev smo si izmenjali, skenirali dokumente in jih pošiljali drug drugemu, nazadnje nam je uspelo. Takoj, ko sva prekinila pogodbo s prejšnjim operaterjem, sem se odpeljala v 20 kilometrov oddaljen center in vrnila opremo. Naslednji dan je na vratih pozvonil mlad fant, rekoč, da je serviser, ki nama bo priključil kabelski internet. Delo je opravil korektno, internet nama je delal, hitrost je bila res navdušujoča.
Ni minilo dolgo, ko se je zalomilo. Ko sem zjutraj prižgala računalnik, internet ni delal. Poklicala sem najinega posrednika in razložil mi je, na koga naj se obrnem. Še isti dan se je pri naju oglasil starejši serviser. Samozavestno, brez maske na obrazu, je prikorakal v najino stanovanje. Malce je pobrkljal po sistemu in ugotovil, da njegov mlajši kolega, ki je opravil priključitev, nima pojma. Po dobrih dveh urah, ko napake ni našel, samozavest pa mu še vedno ni delala preglavic, ves čas nama je namreč zagotavljal, da sva lahko srečna, ker naju je obiskal on, nama je povedal, da je zagotovo kriv najin stari internetni kabel. Ponosen na svojo ugotovitev se je poslovil z besedami: »Takoj, ko boste zamenjali stari kabel, se boste na lastne oči prepričali, da vam je naše podjetje prodalo mercedesa, ki ga ne morete primerjati s fičoti drugih ponudnikov.«
V pričakovanju mercedesa med kabelskimi interneti sva potrpežljivo čakala serviserja, da bo prišel z novim kablom. Ko je naslednji dan prispel, se je najprej izkazalo, da s seboj nima primernega orodja. Tako se je bil v menjavo kabla prisiljen aktivno vključiti tudi soprog. Po hiši, živimo v prvem nadstropju, omarica z glavnim kablom pa je na zunanji strani hiše, sta skupaj povlekla nekaj deset metrov kabla. Ker je bil prejšnji na določenih mestih zazidan v steno, se je soprog pridno lotil razbijanja, vrtal nove luknje, vse za to, da bo nov kabel končno napeljan tako, »kot je treba«. Ko sta kabel končno srečno pripeljala do dnevne sobe, v kateri je razdelilna omarica, ta stoji za knjižnim regalom, sem se v projekt vključila še jaz. S knjižnega regala sem na sredino dnevne sobe zložila goro knjig in zraven še hitro pobrisala prah. Potem je serviser novi kabel vključil v razdelilno omarico, nama voščil veliko užitkov v vožnji z mercedesom in odšel. S soprogom sva se spogledala, v računalnik vstavila kabel in … Eureka! Internet spet deluje. Res je mercedes, sva zadovoljno pomodrovala.
Na žalost najino veselje spet ni trajalo dolgo. Čez nekaj dni, ravno sem hotela poslati tekst v uredništvo, je internet spet pokleknil. Ker je urednica tekst potrebovala še isti dan, sem ga presnela na USB-ključek in s kolesom oddrvela k najbližji prijateljici. Njej je internet na srečo delal. Medtem ko sva s prijateljico ožirali internetne ponudnike, je soprog klicaril najinega posrednika. Neuspešno. V obupu se je nazadnje odpravil v najbližjo poslovalnico podjetja, ki nama je prodalo »najboljši internet« v Sloveniji. Po daljšem čakanju na žgočem soncu je končno le prišel na vrsto. Zaposleni je na njegovo zahtevo poklical servisno službo in tam so obljubili, da se bo serviser oglasil pri naju v najkrajšem možnem času. Preložila sva obveznosti in pridno čakala. Ko sem ravno na mizo postavila pozno kosilo, je pozvonilo na vratih. Pred vrati spet, zdaj sicer malce manj samozavesten, starejši serviser. Tokrat se je po pregledu stanja odločil, da je za težavo kriv modem, in ga zamenjal. Potem smo skupaj preverili, ali internet zdaj dela. Dela! Ko sva se mu hvaležno zahvalila, naju je pred odhodom še enkrat spomnil, naj ne pozabiva, da je najboljši serviser v podjetju.
Ko sem šla zvečer preverit poštni predal, internet spet ni delal. Namesto da bi si privoščila miren večer, sem začela klicati tehnično pomoč in izgubljati živce ob čakanju na prostega operaterja. Ko se mi je končno nekdo oglasil, je trajalo še nekaj časa, da sem nazadnje dobila svetovalca oddelka za zahtevnejšo tehnično pomoč. Svetovalec je po pogovoru takoj zaznal, da je problem v mojem računalniku. Naslednji dan – zanimivo, da mu uspe vedno priti ravno takrat, ko hočem na mizo postaviti kosilo – naju je spet obiskal sivolasi serviser. Tokrat naju je zelo neprijazno pogledal, imela sem občutek, da si misli, da sama blokirava delovanje njegovega tako opevanega mercedesa. Sprehodil se je po dnevni sobi, spretno manevriral med kupi knjig, spet pregledal razdelilno omarico – še dobro, da knjižnega regala še nisva postavila na svoje mesto – pregledal tudi modem in si zraven ves čas učeno kimal. Potem se mu je razjasnil obraz. Težava, nama je povedal, je v računalniku, natančneje v nedelujoči mrežni kartici. Še enkrat nama je na kratko pokimal in odšel.
S kislim obrazom sva pojedla mrzlo kosilo, potem se je soprog z računalnikom odpeljal v podjetje, kjer so nama prodali računalnik. Izkazalo se je, da mrežna kartica deluje odlično. Namesto domov je soprog spet zavil do poslovalnice najinega internetnega ponudnika. Tam se ga niso preveč razveselil. Predlagali so mu, da naj se odloči za prekinitev pogodbe. Takrat pa se je v soprogu zbudila gorenjska trma. Povedal jim je, da hoče njihovega mercedesa in pika. Naslednji dan, seveda ob času kosila, je na vratih pozvonil zdaj že najin res dobri znanec, sivolasi serviser. Soprog mu je, še prede se je prerinil mimo njega v dnevno sobo, povedal, da ga tokrat ne bo spustil iz stanovanja, dokler ne bo našel napake. Po dveh urah brkljanja je serviser obelodanil, da je prepričan, da je napaka v modemu. Zamenjal je modem s prejšnjim, ki je bil star natanko teden dni, in še preden sva lahko kaj rekla, je mimo nanju oddrvel skozi vrata. Še dobro, da nama je ušel, ker internet spet ni delal.
Medtem ko sva klicala službo za pomoč uporabnikom, se je internet čudežno zbudil iz zimskega spanja. V poštni predal pa je priletelo sporočilo, da sva prejšnjemu ponudniku dolžna še 50 evrov, saj naju je najin posrednik pozabil obvestiti, da morava stacionarni telefon, ki je bil del prejšnjega paketa, odjaviti sama. Sedla sem na kolo in se odpeljala do poslovalnice prejšnjega ponudnika, soprog pa je medtem čakal na prostega operaterja. Zastopnik prejšnjega ponudnika mi je razložil, da se jim stalno dogaja, da se k njim vračajo nezadovoljne stranke, ki niso dobile jasnih navodil glede odjav. Predlagal mi je, naj se pritožim. Ko sem prišla domov, je soprogu ravno uspelo dobiti nekoga od naprednih svetovalcev, in ta mu je po nekaj preverbah na daljavo povedal, da je ugotovil, da problem ni v naši hiši, ampak je zanič kabel, ki vodi do hiše. Naročil mu je, naj piše na oddelek za reklamacije. Še isti dan so nama odpisali, da bodo poslali nekoga, da bo zamenjal zunanji kabel. Na vprašanje, kdaj to bo, niso znali odgovoriti. Po tednu dni naju je končno poklical nekdo iz podjetja in povedal, da bodo v sredo, 7. julija, prišli rešit najino težavo.
Na dan, ko tole pišem, se je ob 10.20 na naše dvorišče pripeljal ogromen bel kombi. Iz njega so izstopili trije krepki možaki. Raztovorili so krampe in lopate, neke kovinske nosilce in velike kolute, na katerih so bili naviti kabli. Ko so našli kabel, ki vodi do naše hiše, so ugotovili, da bodo morali kopati tudi pri sosedu. Na srečo jim je dovolil. Vsake pol ure sem na skrivaj pokukala, kako jim gre delo od rok. Ob 13. uri, ko sem spet pokukala skozi vrata, jih ni bilo več. Malce s strahom sem prižgala računalnik. Internet je ostal brez besed. Midva s soprogom pa tudi.
Nadaljevanje sledi …
OKVIR
Digitalizacija po slovensko: katastrofa
Čeprav se radi pohvalimo s statističnimi podatki, ki kažejo, kako dobri smo na področju digitalizacije, je realnost katastrofalna. Uporabniki pogosto, že ob najmanjših vremenskih motnjah, ostanejo brez delujočega interneta. Kar se je v času covida, ko je veliko ljudi delalo od doma, pokazalo za resen problem. Za pojasnila, zakaj je tako, smo se obrnili na Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije. »Občutljivost širokopasovnega dostopa za vremenske motnje je odvisna od uporabljene tehnologije. Za tovrstne motnje so najobčutljivejše tehnologiji ADSL/VDSL in kabelska tehnologija, saj obe temeljita na bakrenih vodnikih. Ti pogosto potekajo po zraku med drogovi ali od hiše do hiše in se združujejo v uličnih ali v zunanjih hišnih omaricah. Vsi zunanji infrastrukturni objekti pa so izpostavljeni zračnim razelektritvam, čeprav so ozemljeni in zaščiteni s plinskimi odvodniki. Če takšno vozlišče, ki ga poškoduje udar strele, povezuje večje število uporabnikov, je lahko povzročena velika škoda, njena odprava pa lahko zahteva daljši čas. Na optična omrežja podnebne razelektritve ne vplivajo, saj so sestavljena iz pasivnih elementov in optičnih (steklenih) vlaken, ki niso prevodna. EU in naša država spodbujata gradnjo optičnih omrežij in postopno ukinjanje bakrenih, saj optika omogoča mnogo višje hitrosti, boljše storitve in manjšo izpostavljenost okvaram. Optična omrežja so bila sredi leta 2020 dostopna že 65,6 odstotka gospodinjstvom v Sloveniji, pri tem pa je v Q1 2021 storitve preko optičnega priključka uporabljalo 36,1 odstotka gospodinjstev (za primerjavo –pred tremi leti jih je bilo le 24,7 odstotka).«
Se na področju digitalizacije pri nas v zadnjem času sploh kaj dogaja?
Po naših razpoložljivih informacijah je na področju digitalizacije Slovenija prejšnji mesec sprejela 40 ukrepov za preboj med digitalno najnaprednejše države v Evropi, trenutno pa sta odprta dva večja razpisa za sofinanciranje gradnje odprtih širokopasovnih omrežij. Podlaga za uspešno digitalizacijo pa bodo zmogljiva širokopasovna omrežja, ki jih bodo predvsem na ekonomsko zanimivih lokacijah gradili operaterji, na lokacijah, kjer pa ni izraženega zadostnega tržnega interesa, se bodo gradila odprta širokopasovna omrežja, ki jih bo sofinancirala država.
Na tržišču so štirje operaterji elektronskih komunikacij. S katerim so uporabniki najbolj zadovoljni?
Število sporov med uporabniki in operaterji elektronskih komunikacij se v zadnjih letih rahlo zmanjšuje, v letu 2020 pa je bil opazen celo izrazit upad, kar je lahko tudi posledica ukrepov zaradi covida. Sicer pa trend zmanjševanj uporabniških sporov agencija pripisuje vedno večji ozaveščenosti končnih uporabnikov, ki tudi preko aktivnosti AKOS za njihovo opolnomočenje postajajo vedno bolj kos izzivom na trgu. Drugi razlog za manjše število sporov pa je lahko tudi večja pripravljenost operaterjev, da že v postopku reklamacije uporabniku ugodijo in se na ta način izognejo sporu pred AKOS.
Kateri od operaterjev beleži največ sporov z uporabniki?
V prvem četrtletju leta 2021 je agencija prejela 178 predlogov za rešitev spora s področja elektronskih komunikacij in 12 s področja poštnih storitev, v primerjavi z zadnjim četrtletjem lanskega leta (prejetih 156 oz. pet predlogov za rešitev spora) se je število prejetih sporov s področja elektronskih komunikacij povečalo za 14,1 odstotka, s področja poštnih storitev pa za 2,4-krat.
Več v reviji Zarja Jana, št. 28, 13.7. 2021
