Takole predlagam, se dobimo ob letu osorej, ob istem času na istem mestu, in pogledamo, kaj od tega se je uresničilo? So žrtve, ki so se izpostavile, dobile zadoščenje? Ali so bile bolj kot ne kaznovane, ker so spregovorile? Jaz mislim, da ko se prah poleže, bo šlo naprej po starem. Da bomo še naprej pometali stvari pod preprogo. Da bodo žrtve molčale in plenilci plenili. A še nikoli si nisem tako želela, da bi se motila.

Strinjamo se, da se ne strinjamo. Strinjamo se sicer, da je tisti del Kazenskega zakonika, ki govori o spolnem nasilju, zastarel in krivičen do žrtev – ker če žrtev ni vsa modra in polomljena, pomeni, da se ni dovolj branila in torej ni šlo za posilstvo – nismo si pa edini, s čim ga nadomestiti. Vedno glasnejše so zahteve, da se predlagani model »ne pomeni ne« nadomesti z ostrejšim »samo ja pomeni ja«. Skoraj natanko pred letom dni smo se o tem pogovarjali z Mojco M. Plesničar, kriminologinjo, pravnico in soavtorico študije, ki jo je naročilo pravosodno ministrstvo, ki je hotelo vedeti, kaj se v praksi dogaja na sodiščih, kjer sodijo posiljevalcem. Delovna skupina, ki se je ukvarjala s spremembami Kazenskega zakonika, je nato ministrstvu priporočila model »ne pomeni ne«, a trenutno bolje kaže modelu »samo ja pomeni ja«.

Kakšna je razlika med njima? Mojca M. Plesničar: »Oba spadata v tako imenovani model soglasja. Pri njem nas ne zanima več sila, temveč ali sta obe strani v njem prostovoljno. 'Ne pomeni ne' pravi: vse je v redu, dokler ena stran ne reče ne. Takoj ko ena stran reče ne, se je treba ustaviti oziroma vse, kar temu sledi, je kaznivo. Model 'ja pomeni ja' pravi: nič ni v redu, dokler se s tem izrecno ne strinjamo. Torej morata obe strani izrecno vnaprej privoliti v to. ... V praksi večina zelo jasno ve, kdaj je partner zainteresiran za odnos in kdaj ne. To ni visoka znanost. Zato je pomembno, da zelo dobro definiramo meje, kdaj to ni v redu.«

Katerikoli model že bo nazadnje pristal v Kazenskem zakoniku, najbolj bistveno je, da se bo zares upošteval, da ne bo tako kot pri predpisanih kaznih za posilstvo – pred časom je bilo veliko glasnega rjovenja, da so kazni prenizke in da jih je treba nujno, nuj-no! zvišati. Pa kazni v resnici sploh niso nizke, gre preprosto za to, da sodniki in sodnice spolnim plenilcem najpogosteje odmerijo kazen na najnižjem koncu spektra. In torej še višja najvišja kazen nič ne koristi. Sprememba zakona, sicer nujna in potrebna, sama po sebi ne bo ničesar spremenila, treba je spremeniti miselnost. In tukaj se zatakne.

Kaj zanima publiko. Tale tvit Bojana Krajnca mi je dvignil pokrov – in ne samo zaradi napačne uporabe sklona: »Kdaj bodo o spolnem nadlegovanju spregovorile natakarice, prodajalke, medicinske sestre, čistilke, policistke, vojakinje, tajnice ...? Jim bodo mediji enako naklonjeni kot igralkam, pevkam, manekenkam, študentkam ...? Ne. Publiko ne zanimajo žrtve, ampak skalp.«

So že spregovorile, veste. Na sodišču. Niso se obrnile na Tednik, svoje nadlegovalce so prijavile in mediji so o tem pisali, ampak šele takrat, ko so za to izvedeli, torej takrat, ko je stvar prišla, če je sploh prišla, do sodišča. Kajti ženske večinoma najraje molčijo, tako kot molčijo študentke. Ker imajo tako najmanj težav. Da pa spolno nadlegovanje v naštetih poklicih – in v mnogo drugih – obstaja, vemo že dolgo. Medicinske sestre, to je javna skrivnost, so izpostavljene spolnim napadom tako zdravnikov kot pacientov. A o tem nočejo govoriti. Ne z mediji. So pa pred leti spregovorile v neki raziskavi. Tole sta med drugim ugotovili avtorici Irena Planinšek in Majda Pahor: »Rezultati so pokazali, da se medicinske sestre v Sloveniji na svojih delovnih mestih srečujejo tudi s spolnim nasiljem/nadlegovanjem. Glavna povzročitelja sta zdravnik in bolnik. Najpogosteje se spolno nasilje/nadlegovanje dogaja v dopoldanskem času, vendar pa o takih dogodkih medicinske sestre pogosto molčijo ali pa se zaupajo kolegici.«

Čisto normalna stvar. Pri natakaricah napade na spolno nedotakljivost vsi skupaj jemljemo kot nekaj povsem samoumevnega. Spadajo k folklori. Natakarice se pač grabi za rit, takle mamo. In natakarice potrpijo, ker mislijo, da morajo. Zato, da bodo dobile napitnino, da jih ne vržejo iz službe ... O tem pišejo tudi v diplomskih nalogah, ste vedeli? Tule je ena iz leta 2012 na FDV: Spolno nadlegovanje na delovnem mestu v Sloveniji – primer gostinstva. Tole ugotavlja avtorica Mojca Drobnič: »Tuje raziskave med zaposlenimi v gostinstvu so pokazale, da ženske spolno nadlegovanje s strani strank označujejo kot del delovne rutine, podobnega mnenja pa so tudi zaposlene v Sloveniji. Po ugotovitvah raziskave med natakarji in natakaricami v Ljubljani so stranke tudi najpogosteje povzročitelji spolnega nadlegovanja. Odstotek žensk, ki so v času zaposlitve doživele neželeno ravnanje in obnašanje, je v primerjavi z moškimi sodelavci dvakrat višji, med oblikami pa najbolj prevladuje verbalno spolno nadlegovanje.«

Vidite? Nič takega, česar ne bi pravzaprav potihem že vedeli. Je kdo kaj ukrenil? Ne, seveda ne.

Ne povsem neznan pojav. Neka študija o spolnem nasilju na delovnem mestu ugotavlja, da je tega največ v tradicionalno moških poklicih, torej policija, vojska, gasilci. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 6, 9.2. 2021