Strast učiteljice Renate Filipič je preučevanje novih možnosti pri poučevanju, s katerimi skuša pritegniti čim več otrok. Rada reče, da uči za življenje in iz življenja. Izrednega pomena se ji zdi, da otrokom ponudi možnost učnih ur v naravi, da kemijo doživijo drugače. Tako postanejo radovedni raziskovalci. Renata Filipič verjame, da otroci potrebujejo táko učenje, pri katerem lahko raziskujejo in ustvarjajo. Priznava, da se ji je zaradi razglasitve epidemije lani poklicni svet postavil na glavo. Vse te mesece, ko se učitelji prilagajajo novim razmeram in smernicam ministrstva, se sprašuje predvsem, kako otrokom vrniti otroštvo in mladostnikom mladost. Zato se z enako energijo in vnemo kot pri šolskih urah kemije tokrat zavzema za vračanje naših otrok v šolo.
Zakaj bi po vašem mnenju otroci ravno zdaj morali v šolo?
Zato, ker je skrajni čas. Zato, ker jim vsak dodaten dan šole na daljavo škodi. Več kot polovico dneva preživijo na elektroniki, upadle so gibalne sposobnosti, mnogi nimajo ustrezne prehrane. Prikrajšani so za osebno izkušnjo, učenje v naravi, raziskovanje, eksperimentiranje, proslave, prireditve in podobno. Otroci potrebujejo aktivno udejstvovanje. Veste, klasičen frontalni način poučevanja, ko učitelj stoji pred razredom in podaja informacije, je že tako ali tako preživet. S šolanjem na daljavo pa imamo slab in okrnjen približek tega frontalnega načina poučevanja. Sem zelo empatičen človek, dobro zaznavam potrebe drugih, otroci mi veliko zaupajo in se radi obrnejo name tudi za kakšen nasvet. Zavedam se, da so zelo različni, in vsakogar obravnavam individualno. Z besedami težko opišem, kaj mi poučevanje teh otrok pomeni. Vse, za kar sem se zavzemala celo desetletje, je v tem obdobju praktično nemogoče izvajati tako, kot bi želela. V civilni iniciativi Otrok ne damo se zavzemamo za takojšnjo vrnitev otrok v šole in za normalizacijo vzgojno-izobraževalnega sistema brez mask in testiranj.
In vendar imamo trenutno v veljavi ukrepe, ki niso v rokah pedagoške stroke.
Zavedamo se, da ima pri odpiranju šol glavno besedo medicinska stroka, epidemiologi. Njihova mnenja in priporočila smo v vsem tem času dnevno spremljali. Prav zato smo bili tako presenečeni, da smo šole tako zgodaj zaprli in jih imamo za večino še vedno zaprte. Spremljali smo tudi izjave vodilnih v državi. Njihovi argumenti in utemeljitve so bili za nas pogosto nejasni. V civilni iniciativi Otrok ne damo smo združeni pedagogi in starši, ki pripovedujemo o svojih izkušnjah v stiku z otroki. Iz tega izhajajo naše zahteve. Po našem mnenju so trenutni ukrepi namreč nesorazmerni. Ocenjujemo, da so neugodne posledice zaprtja šol in vrtcev bistveno večje od koristi, ki naj bi jih ta ukrep prinašal. Mnogi starši le stežka najdejo ustrezno varstvo za predšolske otroke. Z varstvom ne želijo obremenjevati starih staršev in jih ogrožati. So pa še drugi konkretni dokazi, o katerih lahko govori naša stroka. Učnih načrtov ne bomo izpolnili, kot smo jih izpolnjevali prejšnja leta. Ukinjeno je denimo nacionalno preverjanje znanja, znižani so kriteriji za ocenjevanje mature, strokovni poklici nimajo možnosti izvedbe praktičnih veščin, psihofizična kondicija otrok je dramatično padla. In tu se sploh še nismo dotaknili počutja otrok, kaj oni mislijo, kaj čutijo, kakšne posledice bo to imelo na njihov celostni razvoj. S težkim srcem omenim povečano stopnjo samomorilnosti med mladostniki, a je žal resnična. »Otrokom smo z epidemiološkimi ukrepi zelo škodili.« To so besede dr. Matjaža Figlja, ki sem si jih pribeležila. To so res ogromne stvari za vse nas.
Več v reviji Zarja Jana, št. 6, 9.2. 2021
